24. in 25. septembra 2014 je na Fakulteti za družbene vede že četrto leto zapored potekal posvet o E-zlorabi otrok, ki ga v sodelovanju z Upravo kriminalistične policije in Združenjem za informatiko in telekomunikacije pripravlja prijavna točka Spletno oko, Center za varnejši internet. Tokratna osrednja tema posveta je bilo iskanje mej svobode interneta. Gostje posveta so bili prof. Julia Davidson iz Univerze Middlesex v Veliki Britaniji, g. Brian Webb iz angleške prijavne točke IWF, g. Dave Jansen iz nizozemske policije, g. Björn-Erik Ludvigsen iz norveške policije, g. Anton Toni Klančnik iz slovenske policije, ga. Mateja Medved iz Okrožnega sodišča v Ljubljani, g. Marko Potokar iz Inštituta za varnostno kulturo, ter Nina Babič, svetovalna delavka na osnovni šoli. Poleg predavanj smo tudi letos pripravili delavnice, kjer so imeli udeleženci možnost reševanja praktičnega primera zlorabe na spletu. Tako prvi kot drugi dan so organizatorji zabeležili preko 200 udeležencev, skupaj se je posveta udeležilo več kot 230 slušateljev iz vrst policije, tožilstev, sodišč, centrov za socialno delo, nevladnih organizacij, šolstva in industrije.
Posvet se je pričel s predvajanim videom, ki je nastal v produkciji angleške prijavne točke IWF. Video prikazuje resnično zgodbo 27-letnega Roba, ki ga je v mladosti spolno zlorabil očim in posnetke objavil na spletu. 15 let pozneje so posnetki še vedno na spletu, Robova mati pa opozarja, da se zloraba njenega sina ponovi vsakič, ko si nekdo ogleda te posnetke. Video je dostopen tukaj.
Slovenski kriminalisti so opozorili na težave, na katere naletijo pri preiskovanju spolnih zlorab otrok v spletu. V njihovem imenu je spregovoril Anton Toni Klančnik, ki se že skoraj 10 let ukvarja s preprečevanjem, odkrivanjem in preiskovanjem spolnih zlorab otrok in nasilja v družini. Opozarja, da so otroci vedno bolj aktivni na spletu, v različnih družbenih omrežjih, hkrati pa so še premladi, da bi se zavedali vseh nevarnih pasti spleta. Zato je treba čim prej najti rešitve, ki bodo omogočale nadaljnji svoboden razvoj interneta in hkrati preprečile kriminalna dejanja, katerih najpogostejše žrtve so prav mladoletniki.
Tarče pedofilov večinoma dekleta, med storilci daleč največ moških
Tarča zlorab na spletu so najranljivejši uporabniki spleta, ki se sami ne znajo zaščititi. Večina žrtev spolnih zlorab so deklice v starosti od 13 do 15 let, storilci pa so v veliki večini moški, ki so dobro izobraženi in imajo inteligenčni kvocient višji od povprečja, v svojih raziskavah ugotavlja profesorica kriminologije na Univerzi Middlesex v Veliki Britaniji Julia Davidson. V raziskavi so opravili razgovore z obsojenimi pedofili in analizirali vedenje žrtve na družbenih omrežjih. Ugotovili so, da so nekateri mladostniki veliko bolj ranljivi za spolno zlorabo v spletu. To so otroci, ki so že prej bili žrtve spolnih zlorab, ki imajo slabe odnose v družini in zaradi tega čustvene težave. Otroci, ki se ne počutijo sprejete v družbi in v spletu, ker je lažje, bolj neosebno, iščejo kontakte z drugimi. Prav tako je Davidsonova med raziskavo ugotovila, da so zelo ogroženi tudi otroci, ki so odvisni od spleta in so na internetu praktično ves čas. Po njenem mnenju je ključno pri zaščiti otrok izobraževanje in osveščanje otrok pred nevarnostmi, ki nanje prežijo na spletu, saj so pedofili, kot je pokazala raziskava, zelo spretni pri iskanju žrtev, spretni manipulatorji, ki uporabljajo številne lažne profile in različne identitete. Iskanje žrtve na spletu Davidsonova primerja z ribarjenjem, saj kriminalci vržejo več vab, v katere nato najstniki zagrizejo.
Velika Britanija: sporna vsebina odstranjena v eni uri
Leta 2013 so pri IWF odkrili 13.182 spletnih strani, ki so vsebovale posnetke spolne zlorabe otrok. Kar 81 odstotkov žrtev je bilo mlajših od 10 let, 3 odstotki pa celo mlajših od 2 let. V 76 odstotkih primerov so bile žrtve deklice. Brian Webb je predstavil uspešno delovanje prijavne točke IWF v Veliki Britaniji, ki deluje na podoben način kot slovenska prijavna točka Spletno oko. Prizadevajo si za popolno odstranitev spornih posnetkov spolnih zlorab otrok s spleta, a se zavedo, da bo to zelo težko doseči. Letno dobijo več kot 1000 prijav, posnetke usposobljeni strokovnjaki dnevno pregledujejo in o zlorabi obvestijo policijo. Njihova glavna naloga je, da poskušajo doseči umik spornih posnetkov z interneta. Če je sporna vsebina naložena na strežnikih v Veliki Britaniji, potem je vsebina v povprečju umaknjena v eni uri, če pa gre za tuje internetne ponudnike, potem je vsebina umaknjena v 10 dneh. Opozarja, da jim zaenkrat uspeva doseči odstranitev sporne vsebine v tujini v 70 odstotkih primerov, kar ni slabo, bi pa lahko bilo bolje. In k temu stremijo.
Slovenski kriminalisti opozarjajo na dolgotrajne postopke
Anton Toni Klančnik iz slovenske kriminalistične policije je opozoril, da je leta 2013 slovenska policija vložila 24 pisnih pobud za spolne delikte na tožilstvo, žal pa je bil povprečen čas, ki je minil od dejanja do pobude od 9 do 10 mesecev. Za primer spolnega napada na osebo mlajšo od 15 let je povprečen čas v Sloveniji od 6 do 7 mesecev. To je nedopustno, opozarja Klančnik, ki se sprašuje, ali je morda Slovenija padla na izpitu iz zaščite otrok. Policija bi potrebovala boljšo opremo, enotni nacionalni katalog posnetkov spolnih zlorab otrok, ustrezno število usposobljenega kadra, saj trenutno na področju zlorab otrok, ki zajema poleg zlorab na spletu tudi druge oblike zlorab in družinskega nasilja, deluje le 26 oseb. Namesto, da bi se ekipa širila, se krči, problematika pa je iz leta v leto bolj zahtevna, primerov zlorab pa vedno več, opozarja Klančnik.
Nizozemci združili različne strokovnjake v eno ekipo
Če se naši kriminalisti soočajo s težavami pri preiskovanju internetnih spolnih zlorab otrok, pa se lahko z uspešnim multidisciplinarnim timov strokovnjakov pohvalijo njihovi nizozemski kolegi. O delu in predvsem reorganizaciji organizacijske strukture ter delovnega procesa obravnave spolnih zlorab otrok je spregovoril Dave Jansen, policijski uslužbenec nizozemske policije, ki od leta 2003 deluje na področju zlorab otrok in trgovine z ljudmi. Medtem ko je Klančnik opozarjal, da je preiskovanje spolnih zlorab otrok na internetu v Sloveniji zamudno (še zlasti je izpostavil zamuden postopek pridobivanja sodne odredbe), pa je Jansen nanizal številne dobre rezultate reorganizacije dela.
V zadnjih šestih letih so okrepili število kriminalistov in v ekipo vključili strokovnjake za analizo posnetkov in za programsko opremo. Za razliko od Slovenije, na Nizozemskem tožilec, ki se ukvarja le s primeri spolnih zlorab otrok, sedi v isti pisarni kot vodja ekipe. Delo poteka usklajeno in zato precej hitreje. Letno tako nizozemski kolegi raziščejo od 500 do 600 primerov, posebni ločeni enoti pa imajo v Manili na Filipinih (raj za spolne zlorabe otrok na spletu) ter v Rio de Janeiru v Braziliji (SP v nogometu in prihajajoče olimpijske igre).
Z reorganizacijo so začeli leta 2008 in še vedno traja. S svojimi izkušnjami upajo, da bodo v pomoč tudi drugim državam pri preganjanju tovrstnega kriminala, opozarja pa, da se tudi oni zavedajo, da ni moč raziskati vseh primerov, še posebej ob dejstvu, da naj bi se za posnetke spolnih zlorab otrok zanimal odstotek svetovne moške populacije. Prav zato tudi oni poudarjajo pomen preventive in spletnega opismenjevanja otrok.
Norvežani našli učinkovito rešitev
Na posvetu smo lahko prisluhnili tudi predavanju norveškega policijskega uslužbenca Bjorna Erika Ludvigsena, ki je predstavil njihov učinkovit sistem za blokiranje dostopa do posnetkov spolnih zlorab otrok na spletu. V uvodu je dejal, da obstajajo meje svobode interneta, ključna vprašanja, na katera moramo najti odgovor, pa so, kako skrbeti za izpolnjevanje pravice posameznika do obveščenosti ter njegove pravice, da ga zaščitimo pred zlorabo. Vsem nam mora postati pomembno, da imamo dostop do zdravega in varnega spleta, opozarja Ludvigsen, ne dela pa si utvar, da je moč s spleta umakniti in blokirati vse sporne vsebine spolnih zlorab otrok in mladostnikov.
Opozarja, da se spolnim zlorabam otrok v prihodnosti ne bomo mogli izogniti, saj obstaja precejšen interes za te posnetke. Zato so na Norveškem vzpostavili učinkovit sistem, ki blokira uporabnikom spleta dostop do vsebin s spolno zlorabo otrok. Ravnali so se po preprostem vodilu - na spletu zadržimo tisto, kar je dobro, in zavrzimo tisto, kar je slabo. Tako so oblikovali seznam spornih domen in ko uporabnik želi do stopati do teh vsebin, ga preusmeri na poseben strežnik, ki na računalnik uporabnika pošlje obvestilo, da je poskušal do stopati do nezakonitih vsebin. Leta 2009 so njihovi strežniki zabeležili dnevno 15.000 do 18.000 preusmeritev, lansko leto pa je bilo teh preusmeritev "le" še 3000 do 4000. Gre za zelo velik upad, kar za 70 odstotkov, opozarja Ludvigsen.
Blokade so ključne, saj je čas, ki mine do izbrisa spornih posnetkov, še vedno predolg, čeprav se iz leta v leto skrajšuje, opozarja strokovnjak z Norveške. Ko so se lotili oblikovanja tega sistema, so naleteli na posmeh, češ, da ne razumejo spleta in njegovih zakonitost. V naslednji fazi je sledil odpor in očitki, da si policija dovoli prevelik nadzor nad informacijami. Zdaj so v fazi, ko je družba v veliki večini idejo blokiranja dostopa do posnetkov spolnih zlorab otrok sprejela. Kljub blokadam se je izkazalo, da internet še vedno odlično deluje, opozarja Ludvigsen. Še več, ljudje so ugotovili, da so na spletu še bolj varni.
Podoben sistem, ki se je pokazal za učinkovitega, predlaga, da uvedejo tudi druge države. Opozarja, da se internet v Afriki in na severu Azije šele dobro razvija. To so države, kjer nimajo stabilnih političnih razmer, kjer ni za pričakovati, da bodo sprejeli ustrezno zakonodajo. Sprašuje se, kaj se bo zgodilo čez 10 let, ko bodo tam objavljali sporne vsebine, mi pa bomo nemočni, če bomo želeli odstraniti sporne vsebine.
Tudi pred Slovenijo je še veliko dela, opozarja Ludvigsen. Ogledal si je podatke o spletnem prometu v Sloveniji in v zadnjih štirih mesecih v Sloveniji zaznal 617 posameznih uporabnikov, ki so imeli oziroma še imajo na svojem računalniku več kot 10 datotek z vsebino spolnih zlorab otrok na spletu. Govorimo o osebah, ki si ogledujejo, izmenjujejo sporne posnetke zlorab in jih tudi izdelujejo.
Je svoboda interneta pomembnejša od varstva otrok?
O tem, kako je z blokadami spornih spletnih vsebin v Sloveniji, je spregovoril Anton Toni Klančnik z Uprave kriminalistične policije. Opozoril je, da se v Sloveniji še vedno preveč sprašujemo, kako daleč bomo šli z blokado spleta. Spolna zloraba otroka je sprva lokalno kaznivo dejanje, z objavo posnetka na spletu pa postane globalno kaznivo dejanje. Primarna naloga policije je delovati preventivno in preprečevati zločine, ko pa si organi pregona prizadevajo blokirati sporno vsebino, vse prepogosto naletijo na očitke, da tak ukrep predstavlja grožnjo svobodnemu internetu. Je tako pomembna svoboda interneta, da zanemarimo varstvo in pravice otrok, da jih zaščitimo, se sprašuje.
Ker je nadzor spleta nemogoč, je ključna v obrambi pred zlorabami preventiva
Odgovor na vprašanje, kako zaščititi žrtve spolnih zlorab, je tudi v preventivi, ki mora biti hitra in učinkovita. Preventiva je cenejša, lažja in učinkovitejša, najpomembneje pa je, da zločin, ki je preprečen, pomeni, da ni žrtve.
O tem, kako pomembna je preventiva in kako se soočati z dejstvom, da so naši otroci v virtualnem svetu, je spregovorila psihologinja in svetovalna delavka na OŠ Martina Konšaka v Mariboru Nina Babič. Otrokom virtualnega sveta ne moremo odvzeti, niti jim ga ne moremo prepovedati, lahko pa jim na tej njihovi poti pomagamo in jim svetujemo, opozarja Babičeva. Z otrokom je potrebno graditi dober odnos in mu biti v oporo, to je ključno. Prav tako ga je potrebno seznaniti z nevarnostmi na internetu, kjer se lahko učinkovito vključi tudi šola s svojim programom. Nevarnost predstavljajo teme, o katerih otroci ne morejo ali upajo govoriti. Postajajo ranljivejši in s tem lažje tarče za nasilneže. O določenih temah lažje spregovorijo na spletu, iščejo odgovore in somišljenike. To so virtualni odnosi, primanjkuje pa jim konkretnih odnosov in tu lahko starši veliko naredimo s svojim vzorom, s tem, da gradimo odnos na zaupanju in spoštovanju. Žal psihologi vse pogosteje ugotavljajo, da ljudem, še posebej pa mladim, manjkajo socialne in čustvene kompetence. Del krivde je zagotovo v umiku v virtualni svet, kjer pa so takšni posamezniki s čustvenimi težavami lahke tarče pedofilov.
Tudi zaključki delavnic, na katerih so udeleženci z različnih področij – od policije, tožilstva, sodstva, centrov za socialno delo, šolstva, psihologov, nevladnih organizacij ter internetnih ponudnikov – iskali rešitve za konkretni primer spolne zlorabe 11-letnega dekleta, so pokazali, da bo treba graditi na učinkoviti preventivi. Da bo potrebno računalniško izobraziti tako starše kot otroke, saj se starši resnično ne zavedo nevarnosti, ki na spletu prežijo na neizkušene in ranljive mladostnike. Zaradi razširjenje uporabe pametnih telefonov, ki jih imajo vedno pogosteje celo prvošolčki, bo potrebno hitro ukrepati, pri tem pa imajo lahko pomembno vlogo številne nevladne organizacije, ki lahko skupaj s svetovalnimi službami nudijo kvalitetno podporo Centrom za socialno delo (CSD), ki imajo vlogo koordinatorja. Prva odgovornost za dobrobit otrok je in mora biti na strani staršev, opozarjajo. Seveda ima zelo pomembno vlogo pri vzgoji naših otrok tudi šola. Predstavniki CSD-jev so poudarili, da so kadrovsko podhranjeni, prav tako bi potrebovali dodatno izobraževanje, predstavniki šole in policije pa opozarjajo, da so postopki dolgotrajni in zamudni tudi zaradi obilice papirologije, ki je sama sebi namen.
Avtorica: Nina Šašek Kocbek
Vir: www.24ur.com
