Svetovna zdravstvena organizacija je zasvojenost z videoigrami tudi uradno priznala kot duševno motjo, glavne značilnosti pa so zelo podobne značilnostim zasvojenosti z igrami na srečo ali zasvojenosti z različnimi substancami, kot so mamila. Če sumite, da je vaš otrok zasvojen, bodite pozorni na simptome, kot so pomanjkanje nadzora nad igranjem, dajanje prednosti igranju videoiger, tako da ima igranje prednost pred drugimi življenjskimi interesi in dnevnimi dejavnostmi ter nadaljevanje igranja kljub negativnim posledicam. Če je pri vašem otroku prišlo do zasvojenosti, upoštevajte nekaj nasvetov.
- Natančno spremljajte koliko časa otrok porabi za igranje iger. Velikokrat se otroci niti ne zavedajo, koliko časa je resnično minilo, zato v takih trenutkih nujno potrebuje vašo pomoč, da ga na to spomnite.
- Pogovorite se s svojim otrokom. Pojasnite mu, da igra predstavlja zgolj zabavo, ne bistva njegovega celotnega življenja. Naj se zaveda, da je uspeh v svetu iger zgolj virtualen oziroma namišljen in nima nič opraviti z resničnim življenjskim uspehom.
- Otroku določite omejitve glede igranja in se jih držite. Pri omejitvah morate biti dosledni, če želite, da bodo obveljale. Določite posledice v primeru, da otrok krši pravila oziroma omejitev igranja, ki ste mu jo postavili. Pri tem določite razumen čas igranja (na primer eno uro na šolski dan in do 2 uri na dan med vikendom).
- Postavite igralno konzolo ali računalnik na vam vidno mesto. Tako se bo otrok bolje zavedal, da spremljate njegov igralni čas.
- Vpeljite otroka v druge dejavnosti, ki mu lahko prinesejo užitek in zabavo, kot so šport, branje, igranje inštrumenta, sprehodi, umetnost in podobno.
- V skrajnih primerih se posvetujte s terapevtom ali pediatrom, ki bo otroku pomagal na poti do ozdravitve zasvojenosti.
Pomembno je, da se zavedate, da ni vsako prekomerno igranje tudi zasvojenost. Če niste prepričani, je najbolje da se obrnete na usposobljene strokovnjake, ki bodo vam in vašemu otroku pomagali pri tem ali gre za zasvojenost z igrami ali ne.