Otrokom, ki igrajo igre, v katerih ustvarijo svoj virtualni lik, se lahko zgodi, da se s tem likom pretirano poistovetijo. Realni in virtualni svet se tako združita, virtualni svet pa lahko za otroka postane celo bolj zanimiv od realnega. S tem, da virtualni svet postane pomemben del otrokovega življenja, ni nič narobe, a starši morajo imeti nadzor.
Strokovnjaki navajajo, da otrok že med tretjim in petim letom zna razlikovati med resničnim življenjem in fantazijo. Do dvanajstega leta razvije enako zmožnost razlikovanja kot odrasli. Zato otroci, ki igrajo igre, v katerih njihov lik živi v fantazijskem svetu, znajo ločiti igro od resničnosti. A glede na raziskave je za otroke in najstnike, ki so manj samozavestni in se težje vključujejo v družbo, bolj verjetno, da se bodo z virtualnim likom pretirano poistovetili, kar lahko vodi v depresijo ali zasvojenost z igranjem igre.
Da se otroci poistovetijo z likom iz igre, pa ni glavna težava, pravijo strokovnjaki. Dokler igranje igre predstavlja le del njihovega življenja in ne pozabijo na vsakodnevne dejavnosti, ni s tem popolnoma nič narobe. Težava je, če ob tem zanemarijo resnično življenje. Starši morajo zato imeti nadzor nad igranjem. Postavijo naj omejitve igranja, spodbujajo otrokove vsakodnevne stike in komunikacijo, ki ne poteka na internetu, svojim otrokom naj bodo za zgled v smislu spletnih navad, posvetijo naj se spletnemu nasilju kot resničnemu tveganju, ki ga lahko predstavlja svet interneta in naj otroke naučijo kako biti dobri »digitalni državljani«, saj z vsem kar počnejo na spletu, predstavljajo sebe navzven.
Vir: Mashable, 14.10.2018
