Pasti interneta: Bi otroka poslali nagega na cesto?

15.10.2013

Skrb zbujajo posnetki spolnih zlorab in virtualno trpinčenje, a tudi brezskrbnost staršev pri objavi posnetkov otrok, piše novinarka Sonja Merljak v Nedelu. Pri nastanku članka smo sodelovali tudi v Centru za varnejši internet: Safe.si, Spletno oko in Tom telefon.

Če vpišete v google Steubenville, ime majhnega mesta v ameriški zvezni državi Ohio, se na prvem mestu sicer pojavi informativni zapis iz wikipedie, toda skoraj vsi drugi zadetki govorijo o lanskem primeru posilstva na lokalni srednji šoli. Ta je pritegnil posebno pozornost ameriških medijev, ker ga je prva razkrila blogerka Alexandria Goddard, potem ko je na twitterju in drugih družabnih omrežjih videla zapise in posnetke. Imena dekleta sicer nikoli niso objavili, toda ob imenu Steubenville se v googlu vedno pojavijo tudi posnetki njenega nezavestnega telesa, ki ga naokrog prenašata posiljevalca, zvezdnika šolskega nogometnega moštva.

Primer je v ZDA sprožil razprave o številnih vprašanjih, med drugim o mačo kulturi srednješolskih igralcev ameriškega nogometa in o vedenju vrstnikov najprej na zabavi in potem še na družabnih omrežjih, pa tudi o tem, kakšne posledice puščajo objave na spletu. Dekle poznajo samo v njenem kraju, toda ves svet lahko še vedno gleda njene posnetke.

Otroci in mladostniki so tudi pri nas posvojili internet, veliko bolj, kot si odrasli to lahko predstavljamo. Morda si mislimo, da se nepredstavljive stvari dogajajo samo v tujini. Najbolj ekstremne različice zlorab se večinoma res, toda že nekaj klikov nas lahko odpelje v svet objav, za katere si najbrž nismo predstavljali, da je del vsakdanjika najstnikov.

Z varnostjo otrok na internetu se ukvarjajo v Centru za varnejši internet Safe.si, ki povezuje točko ozaveščanja o varni rabi interneta, prijavno točko Spletno oko in svetovalni telefon za otroke in mladostnike TOM, kjer ponujajo tudi pomoč zaradi težav na spletu. Prav te dni so pripravili knjižico z napotki za do otrok prijaznejši internet, ki naj bi bila v pomoč staršem v vrtincu novih tehnologij, kot so zapisali. Staršem, do katerih sicer težko pridejo neposredno, kot pravi Ajda Petek s točke ozaveščanja, jih bodo predali na delavnicah, ki jih pripravljajo po šolah in mladinskih centrih. »Vrtci se na naše predloge za delavnice slabše odzivajo, ker menijo, da njihovih staršev to ne zanima,« opaža Ajda Petek. Pa bi bilo smiselno, saj imajo že mnogi dve- ali triletniki doma dostop do pametnih telefonov in tablic, ki so enako ali celo bolj zmogljive kot računalniki.

 

Zlorabljeni seksting

Prijave o nezakonitih vsebinah na internetu, na primer o posnetkih spolne zlorabe otrok ali sovražnem govoru, sprejemajo na prijavni točki Spletno oko. Najhujši primeri posnetkov spolnih zlorab otrok, ki so jih prijavili slovenski uporabniki interneta, to so posilstva ali zlorabe najmlajših, so sicer objavljeni na strežnikih v tujini, predvsem v ZDA, na Nizozemskem in v Ukrajini. A tudi pri nas se pojavljajo posnetki golih otrok. »Ponavadi ne gre za hude primere zlorabe, vendar o tistih, pri katerih presodimo, da bi lahko šlo za kaznivo dejanje, kljub temu obvestimo policijo, ker jih zanima ozadje objave takega posnetka, denimo golega dojenčka ali petletne deklice v spodnjem perilu v zapeljivem položaju. V ozadju je namreč lahko nekaj, kar ni čisto nedolžno. Lani smo imeli 18 takih primerov. Večinoma gre za eksplicitno prikazovanje golote, za posnetke spolovil otrok,« pravi koordinatorica prijavne točke Spletno oko Lija Mihelič. »Več prijav dobimo zaradi sovražnega govora, tudi zaradi gumbov, ki jim imamo na posameznih spletnih portalih in ki olajšajo prijavo, toda na policijo posredujemo več prijav posnetkov spolne zlorabe, saj so ti primeri ponavadi tehtnejši.«

To ne pomeni, da pri nas ni ljudi, ki ne bi takih prizorov snemali, delili ali gledali. Spolne zlorabe otrok so namreč globalni problem. Kaznivo dejanje je že gledanje ali širjenje takih posnetkov, tudi kadar so objavljeni na tujih strežnikih. Morebitne sporne posnetke v Spletnem očesu, ki je del mednarodne organizacije Inhope, prijavijo tudi točki v državi, kjer je strežnik, na katerem je bil posnetek objavljen. Želijo namreč, da se vse sporno čimprej umakne s spleta, pa tudi, da se začne preiskava.

»Dobili smo prijavo zaradi posnetka, ki je prikazoval golo dekle, kako se samozadovoljuje. Ne vemo, kako je prišel do njenega fanta, ampak v večini primerov dekle pošlje svoje posnetke seksualne narave fantu, kar imenujemo seksting, ker mu zaupa. V konkretnem primeru se je zgodilo, da je fant, potem ko sta se razšla, vse objavil na raznih slovenskih in tujih portalih, med njimi tudi na straneh z legalno pornografijo. Primer je obravnavala policija, mi pa smo sprožili ukrepe za odstranitev posnetkov. Pri portalih, ki so bili na slovenskih strežnikih, nismo imeli težav in smo v sodelovanju s ponudniki internetnih storitev to hitro dosegli. Težje je bilo s tujimi strežniki. Na nekaterih smo dosegli, da so jih odstranili, vendar je žal tako, da so se hitro spet pojavili na spletu. Tudi danes so še dostopni.«

Zlahka se tudi zgodi, da posnetke nehote objavimo na družabnih omrežjih, če nismo na tekočem z nastavitvami, ki to onemogočajo, in če kar vsevprek potrjujemo zahteve, ki jih postavljajo posamezni portali ali aplikacije. Če imamo vklopljeno funkcijo, ki objavlja našo trenutno lokacijo, lahko objavimo posnetek in zraven razkrijemo še, kje smo ga naredili. Včasih imamo povezano eno družabno omrežje z drugim in spregledamo, da se zaradi tega tudi na drugem objavijo komentarji, ki smo jih na spletnih portalih objavili prek prvega.

Skratka, opozarja Lija Mihelič, posnetek je nemogoče umakniti, ko je enkrat na spletu. »Zato bi opozorili, naj dekleta, ne glede na to, kako zaljubljena so in da popolnoma zaupajo svojemu fantu, ne pošiljajo svojih golih posnetkov in fotografij, saj to lahko prinese hude posledice. Prvič, ker bi to po naši zakonodaji lahko bilo kaznivo dejanje, in drugič, ko pošljemo tak posnetek nekomu, izgubimo nadzor nad njim in druga oseba dobi moč nad nami. Lahko nam grozi, nas izsiljuje ali objavi posnetek na spletu. Kjer bo ostal za vedno.«

Po podatkih raziskave Mladi na netu iz leta 2010, ki sta jo izvedli dr. Bojana Lobe in Sandra Muha, je slaba tretjina slovenskih mladostnikov, starih od 11 do 19 let, poslala svojo razgaljeno fotografijo prijateljem. »Skoraj v vsakem razredu poznajo tak primer,« opozarja Ajda Petek. S pametnimi telefoni je namreč zelo preprosto. Lahko pa se tudi zgodi, da na primer med uro telovadbe kdo sošolki vzame mobilni telefon. Če nima zaklenjenega zaslona, lahko v trenutku razpošlje posnetke, ki jih ima v albumu, ali pa jih objavi na družabnih omrežjih. »Zasebnost je s pametnimi telefoni zelo ogrožena,« dodaja sogovornica, »saj ni treba domov na računalnik.«

Mladi po njenih izkušnjah sicer poznajo pravila za varno uporabo interneta, toda ne vedo, zakaj so potrebna. Z njimi se je nekdo pogovarjal o njih, ni pa jim povedal, zakaj so potrebna. »Kot bi bili napiflani. Ne znajo pa jih prenesti v prakso. Mladi morajo razumeti, zakaj,« poudarja Ajda Petek.

 

Starši in internet

Na prijavni točki Spletno oko tudi starše opozarjajo, naj ne objavljajo posnetkov golih otrok na internetu. Posnetke otrok v kadi morda objavijo brez zlih misli, a pedofili jih lahko zlorabijo. »Verjetno si nihče od staršev ne želi, da bi se kdo naslajal nad posnetki njihovih otrok. Vprašati se je treba tudi, kaj naredimo za sloves otroka, če objavljamo njegove fotografije na kahlici, s porodne mize ali iz bolniške sobe. Verjamem, da so starši veseli in ponosni in da želijo svoja občutja deliti s prijatelji. A pozabljajo, da je lahko otrok pozneje, denimo v šoli, tarča posmeha,« opomni Ajda Petek.

Te fotografije so bile nekoč shranjene v družinskih albumih, a so bile omejene na prikazovanje v prijateljskem krogu. In še takrat je bilo komu neprijetno, ko so ga drugi gledali, kako je lulal. Kar je bilo pri treh letih luštno, je pri trinajstih povzročalo zadrego. Z internetom pa je tako, da so posnetki, če njihovega prikazovanja ne znamo omejiti, na ogled vsem. »To je veliko huje, kot če bi jih razstavili denimo v City Parku. Bi svojega otroka poslali nagega na cesto?«

Še en vidik je, na katerega odrasli morda sploh niso pomislili. Otrok mora imeti pravico, da si sam zgradi svojo spletno identiteto oziroma da sam odloča, kaj bo objavil na internetu.

Koliko se starši sploh ukvarjajo z vprašanjem otrokove zasebnosti na internetu? Po izkušnjah Centra za varnejši internet se na pozive o premisleku glede svojega ravnanja najpogosteje odzovejo z ogorčenjem. Takšna opozorila dojemajo kot napad nase. Otroku celo ustvarjajo profile na družabnih omrežjih, kot je facebook, čeprav je starostna omejitev trinajst let. Zakaj to počnejo? Ker se morda želijo pohvaliti z otrokom ali ker so se naveličali, da jim otroci šarijo po profilu, ko igrajo igrice.

»S tem jim sporočajo, da lahko kršijo pravila. In če jih otroci ne sprejmejo za prijatelje, ne morejo vedeti, kaj tam počnejo. Eno od prvih napotil za starše pa je, da vedo, kaj počnejo otroci na internetu, sploh najmlajši, in da se z njimi pogovarjajo o morebitnih pasteh, kot so pretirano nasilne ali seksualne vsebine. O spletu se je treba pogovarjati tako kot o drugih stvareh. Starši morajo vedeti, kaj počnejo otroci v svojem virtualnem življenju, s kom se družijo, podobno kot to velja v resničnem življenju. Spodbujamo skupno uporabo interneta, saj se lahko že med gledanjem risank na portalu you tube med ponujenimi sorodnimi vsebinami pojavijo kakšne neprimerne. Starši naj otroke tudi na internetu učijo lepega vedenja. Pomembno je, da ne natipkajo, česar ne bi povedali v živo. Pri dvanajstih jim bo težko dopovedati, kaj se spodobi in česa ne smejo,« svetuje Petkova.

 

Spletno ustrahovanje

Otroci se s svojimi vprašanji lahko obrnejo tudi na TOM telefon. V poldrugem letu so tam prejeli 775 vprašanj o zasvojenosti z internetom in spletnimi igrami, o cyberbullyingu oziroma vrstniškem nasilju po spletu in o zlorabah zasebnosti ter potencialno škodljivih vsebinah. Najpogosteje so jih spraševali o potencialno škodljivih vsebinah in vrstniškem nasilju.

»Ti temi se povezujeta, kar dokazuje, da so internet in druge nove tehnologije neločljive od vsakdanjega življenja naših otrok in mladostnikov. Tako se veliko težav z vrstniškim nasiljem začenja na spletu in nadaljuje v realnem življenju in obratno,« pojasnjuje strokovna vodja Zdenka Švaljek. Žrtve takega vedenja postajajo vse bolj nemočne, storilci pa svoje ravnanje običajno pojasnjujejo zgolj kot zabavo, čeprav gre za nedopustno nasilje. »Žrtvi povemo, da ni kriva za tako ravnanje. Skupaj raziščemo, kaj lahko stori, in jo spodbujamo, da se o svoji stiski pogovori z nekom v svojem okolju, ki ji lahko pomaga pri razrešitvi težav.«

Psiholog Kristijan Musek Lešnik je že opozarjal, da je vse več vase zaverovanih, pametnih otrok s psihopatskimi tendencami, ki nimajo odnosa do drugih. Takšni se ne bodo sami šli nasilja, ampak bodo nekoga zmanipulirali, da bo zanje opravil umazani posel. »Tako rekoč ni šole, ki ne bi imela takšnih primerov,« poudarja Musek Lešnik.

Takšno vedenje je po njegovih besedah še bolj nevarno kot fizično nasilje. To starši in učitelji opazijo, manipuliranja pa ne in otrok je zato lahko dalj časa njegova žrtev. Poleg tega sodobne komunikacijske poti, ki omogočajo pošiljanje sovražnih sporočil po elektronski pošti, in družabna omrežja, na katerih ni težko ustvariti lažnih profilov, ponujajo več možnosti za neopazno psihično maltretiranje vrstnikov. Nihče ni seznanjen s tem, kaj se dogaja; starši pogosto ne prepoznajo problema ali ga celo zanikajo.

Po podatkih britanske raziskave, ki je zajela najstnike tudi drugod po svetu, je ustrahovanje in nadlegovanje po spletu izkusilo že sedem od desetih mladostnikov, starih od 13 do 22 let (v Sloveniji je po podatkih raziskave Mladi na netu več kot polovica otrok že prejela neprijetne ali boleče komentarje.) Cyberbullying (virtualno nadlegovanje) je sicer najbolj razširjen na facebooku, kjer je več kot polovica uporabnikov povedala, da so imeli takšno izkušnjo, v primerjavi z denimo twitterjem (28 odstotkov) ali ask.fm (26 odstotkov).

Toda anonimnost omrežij, kot je ask.fm, omogoča, da so komentarji veliko bolj zlobni in vprašanja pretirano intimna. Vprašani imajo možnost, da nanje ne odgovorijo, in tako preprečijo, da se pojavijo, toda v centru za varnejši internet opozarjajo, da otroci odgovarjajo tudi na neprimerna vprašanja. Izkušnje iz tujine – v Veliki Britaniji sta zaradi spletnega nadlegovanja dva najstnika naredila samomor, podobno se je zgodilo tudi v Hrvaškem Zagorju – kažejo, da se otroci, tudi starejši, sprva ne zavedajo, kam lahko pripelje celo objava nedolžnega posnetka z zabave. Če nič drugega, se pod njim lahko pojavi zloben komentar, če njegov ogled ni omejen na prijateljski krog.

Zaradi spletnega trpinčenja otroci niso več nikjer varni. Klasičen bullying je bil omejen na šolske hodnike in ni ostal zabeležen za vedno, sovražna sporočila po facebooku pa prihajajo v domačo posteljo. Pred njim nisi varen niti doma. In ker so ponavadi njegove žrtve otroci, ki imajo že tako nizko samopodobo, težave v družini ali so negotovi zaradi svoje seksualne usmerjenosti, jih virtualno maltretiranje toliko bolj prizadene. Tolažilne besede, kot so: saj ti ni treba gledati, ne pomagajo. Zlobne opazke prizadenejo vsakogar.

 

Petnajstletna Maja o zlorabah na internetu

»Za zdaj me še ni nihče ni zlorabil, niti mojih slik, vsaj ne da bi vedela. Me niti ne skrbi toliko, saj na spletu ne objavljam kakšnih posebnih stvari, tudi pri slikah pazim, da ne kažem česa preveč. Vem za punco, ki je objavila svojo golo sliko oziroma jo je poslala fantu, ko pa sta se skregala, jo je on objavil na internetu. In so pošiljali to sliko po celemu ask.fm, tudi na facebooku so jo objavili in je bilo grozno. Neko mojo prijateljico so nadlegovali na spletu in ji pisali, češ da je debela, naj se skrije ... Vem, da se je nekaj časa tudi samopoškodovala, ker je res močno vplivalo nanjo, potem pa je spoznala nekoga in jo je prepričal, naj si zbriše profil in ask.fm. Potem je dobesedno zaživela na novo.

Na spletu poveš precej več, kot bi v resnici. Še posebno kakšnemu neznancu, ker veš, da se ne bosta nikoli videla, in mu poveš res veliko oziroma preveč. Moja prijateljica je rekla, da se je pogovarjala z nekom, za katerega je mislila, da ga ne bo nikoli videla, na koncu pa se je izkazalo, da živi v istem bloku. Na srečo se je kmalu odselil, tako da ni imela večjih težav.

Ask.fm imam iz čistega dolgčasa. Tudi na vprašanja zato odgovarjam. Ta portal je bil namenjen spoznavanju ljudi, a se je obrnilo v drugo smer. Samo še hejtamo (sovražimo, op. p.) drug drugega. Res dobro je, ker si lahko anonimen in pišeš komurkoli. In potem se sprožijo govorice, ki si jih je nekdo izmislil iz čistega dolgčasa. V odgovorih se večinoma zafrkavam, ker so vprašanja neumna ali kar nekaj. Če pa je kakšno pametno, na primer katero šolo obiskuješ ali koliko si stara, odgovorim po resnici. Glede hejtanja na ask.fm se prav nič ne sekiram, ker večino hejtov napišejo ljudje, ko nimajo kaj početi. Tudi če mi kdo kaj grdega napiše, se s tem ne obremenjujem. In tudi če vidiš, da ti pišejo samo grde in slabe stvari, se vseeno nočeš umakniti, ker te zanima, kaj bodo še napisali. Nočeš kar tako izginiti, ker bi potem mislili, da se bojiš, da se ne moreš soočiti s tem ... Uporabljam ga, ker poleg vsega tudi veliko izveš. In več ko veš, več veljaš. Nekateri pa vse vzamejo smrtno resno. Pa ne bi smeli, ker dobro vedo, da so to najverjetneje napisali iz dolgčasa.

Na svojem tumblrju objavljam slikce, ki prav padejo v oči. Nekatere so tako resnične, pa jih zato objavim, nekatere so mi preprosto všeč. Na veliko slikah kadijo. Pa ne misliti, da kadim. Ampak preprosto so lepe oziroma lepo narejene. Na mnogih so ljudje s tatuji. Preprosto obožujem tatuje na drugih ljudeh, zato objavljam tudi takšne slike. Slike rezanja objavljam zaradi prijateljice. Ker je veliko takih, ki se režejo, in ni lepo, ampak nekako je treba videti tudi njihov svet.«

Za vsebine spletne strani odgovarjajo izključno avtorji (izvajalci projekta Center za varnejši internet). Evropska unija ne odgovarja za kakršnokoli morebitno uporabo na njej navedenih informacij.

Pravno obvestilo  |  Uporaba piškotkov

© Fakulteta za družbene vede, Univerza v Ljubljani.
Vse pravice pridržane, razen za vsebine (videi, gradiva, besedila, slike itd.), ki so objavljene pod licencami Creative Commons.

Fakulteta za družbene vede Center za družboslovno informatiko logo Arnes MISSS Insafe
EU Logotip - Sofinancira Evropska unija Logotip URSIV