Točka osveščanja o varni rabi interneta in mobilnih naprav za otroke, najstnike, starše in učitelje

Spletno samotrpinčenje: treba je iskati vzroke in ne kriviti tehnologije

22.1.2014

O novem trendu t.i. spletnega samotrpinčenja (angl. cyber self-bullying, tudi cyber self-harm) smo že pisali, nanj pa vse bolj opozarjajo psihologi in specialisti za samopoškodbe. Gre za pojav, ko nekdo pod krinko anonimnosti sam sebi piše žaljiva, nesramna sporočila in jih objavi na svojem profilu ipd. Pomembno je, da za to ne obtožujemo tehnologije ampak raziščemo globlji problem, ki se skriva za motivi za takšno vedenje.

Pri samotrpinčenju gre predvsem za to, da si uporabnik ustvari še en uporabniški račun ali profil na družabnem omrežju – kar lahko stori v zelo kratkem času in zelo enostavno le z e-naslovom. S tem računom nato na svojem pravem osebnem računu objavlja nesramna in žaljiva sporočila. Glavni namen tega je predvsem, da na nek način izrazi svoja občutja, svojo jezo in gnus do samega sebe.

Nekateri uporabniki, ki so priznali takšno vedenje, so kasneje povedali, da so si obupano želeli pozitivne potrditve oz. pozornosti ali pa so želeli, da bi odrasli opazili in ustrezno posredovali. Nekateri pa so spletno samotrpinčenje uporabili kot način iskanja pomoči, ker so bili depresivni.

Tehnologija odseva in poveča vse dobro, slabo in grdo, kar se dogaja v vsakdanjem življenju. Vendar je veliko lažje kriviti tehnologijo, kot pogledati globlje, meni danah boyd, ki preučuje ta pojav. Tehnologija družabnih omrežij, zlasti tistih z vgrajenimi orodji anonimnosti, sama po sebi ni problematična. Podobno kot pri telesnem samopoškodovanju, kjer obstaja mnogo sredstev in metod. 

Dekle (17 let), ki je v preteklosti podleglo takšnemu vedenju, je o svojih motivih za takšno vedenje dejala: »Vedela sem, da pišem jaz, ampak na ekranu, kot da to ne bi napisala jaz, ampak moja mami ali najboljša prijateljca. Objave so pogosto govorile, da sem grda, nekoristna, da me nihče ne mara…vse stvari v moji glavi. Če sem videla napisano črno na belem in je to prišlo od »drugih ljudi«, sem vedela, da mora to biti res.« Povedala je tudi, da so jo prijatelji želeli zaščititi in so se postavili za njo, zato je začela odgovarjati z nesramnimi sporočili tudi njim. »Ubijalo me je, ko sem videla, kako jezni so v mojem imenu in takrat sem vedela, da moram nehati. Ni šlo za škodovanje drugim, šlo se je za škodovanje meni.«

Spletno ustrahovanje je že samo po sebi velik problem najstnikov in staršev, ki se s tem soočajo. S to novo obliko vedno bolj razširjenega pojava spletnega samotrpinčenja pa lahko postane problem nekoliko bolj nejasen. Problem se lahko pojavi predvsem pri ločevanju resnične nevarnosti, ki jo povzročajo drugi, od prav tako resne nevarnosti, ki si jo najstniki povzročajo sami.

Scott Freeman, ustanovitelj dobrodelne organizacije za boj proti spletnemu ustrahovanju, Cybersmile Foundation, skuša spodbuditi starše, da se soočijo s pojavom in ne le prelagajo krivde na internet. Meni, da starši ne morejo več govoriti, da ne razumejo interneta in prelagati odgovornosti na druge.

Vir in foto: SocialTimes & BBC.

Fakulteta za družbene vede

Center za družboslovno informatiko logo

Arnes MISSSInsafe


Za vsebine spletne strani odgovarjajo izključno avtorji (izvajalci projekta Center za varnejši internet). Evropska unija ne odgovarja za kakršnokoli morebitno uporabo na njej navedenih informacij.

Uporaba piškotkov

© Fakulteta za družbene vede, Univerza v Ljubljani.
Vse pravice pridržane, razen za vsebine (videi, gradiva, besedila, slike itd.), ki so objavljene pod licencami Creative Commons.