VPRAŠANJE: Večkrat slišim za izraz »Cyber–bullying«, ki da se dogaja tudi naših šolah, pa ne vem kaj vse naj bi to zajemalo. Kolikor razumem gre tu za nasilno vedenje mladih na spletu, a ne vem v kakšni obliki se to dogaja.
ODGOVOR: Prav imate, žal je »Cyber-bullying« kar pogost pojav na naših šolah in že kar težko bi našli šolsko okolje, kjer se nič takega še ni zgodilo. Res pa je, da niso vse šole pozorne na ta pojav in ga včasih niti ne zaznajo, če ne pride do hujših posledic. Za ta izraz sicer nimamo enotnega prevoda. Rečemo mu virtualno ali spletno nasilje, nadlegovanje, nasilništvo in še kakšen izraz bi se našel. Gre za pojav, ko se nasilno vedenje oziroma obračunavanje med vrstniki preseli na »virtualne« platforme – na splet in druge oblike elektronske komunikacije, denimo sporočila SMS in MMS. To pogosto postaja celo najbolj običajna oblika nasilja. Ko gre za probleme, povezane s spletom, otroci največkrat izpostavijo ravno tovrstno nadlegovanje.
Pojavlja se v več oblikah. Najbolj razširjeno je ustvarjaje lažnih Facebook profilov. Več o tem pojavu si lahko preberete kar v prvi letošnji številki (Šolski razgledi, št. 1, 8. 1. 2016). Ni pa to edina oblika nadlegovanja. Tu so še objave ali pošiljanje fotografij, s katerimi se mladi norčujejo iz vrstnikov. Pa najsi gre, denimo, za slike, ko so nekoga slikali v komičnem položaju ali ga presenetili v res neprimernem trenutku, ali pa za fotomontažo. Pogosti so tudi kratki videoposnetki, ki jih objavijo na portalu YouTube, in prikazujejo, kako na posnetku nekoga ponižujejo ali ga pretepajo. In če ob taki objavi še z imeni označijo, koga so posneli, je to lahko še veliko bolj neprijetno za tistega na sliki ali posnetku. Poleg tega se običajno pri objavah »zelo zanimivih« slik in posnetkov zelo hitro zgodi, da se širijo in množijo s skorajda svetlobno hitrostjo.
Nekateri mladi, ki imajo težave s svojo samopodobo, pa svoje frustracije sproščajo na spletu tako, da postanejo internetni »troli«. A da jim ne bomo delali krivice, pri tem početju imajo slab zgled pri odraslih. Če, denimo, na spletu berete članke, ste gotovo opazili, da so komentarji pod njimi zelo pogosto globoko pod nivojem normalne komunikacije. Pisci teh komentarjev se skrivajo za psevdonimi in imajo najbrž občutek, da so povsem anonimni in si zato privoščijo izjave, kakršnih si verjetno ne bi nikoli upali reči nekomu v obraz. Z izrazom »troli« običajno imenujemo tiste spletne uporabnike, ki sistematično nadlegujejo druge, jih žalijo, marsikdaj tudi zalezujejo. Če se žrtev nadlegovanja preseli na drugo platformo, ji pogosto sledi tudi »trol«. Žrtve takih nadlegovalcev so hudo prestrašene in običajno si ne upajo staršem ali učiteljem povedati, kaj se jim dogaja, saj jim »trol« grozi z maščevanjem, če si bo otrok drznil ukrepati.
Kako pa se lahko šola bori proti tem pojavom? Tu je predvsem potrebno ozaveščanje tako učencev kot učiteljev. Pogosto se otroci, ki pri takem nasilju sodelujejo, niti ne zavedajo resnosti svojega početja, saj vse skupaj vidijo le kot šalo. Žal je neredko podoben tudi odziv staršev: »Pa saj so še otroci – se pač igrajo.« A žrtvi taka »šala« nikoli ni smešna. Na srečo pa opažamo, da se ta perspektiva počasi spreminja. Šole se zdaj običajno bolj dejavno vključujejo v dogajanje, ko zaznajo, da se dogaja »nevidno« nasilje in vse redkejše so tiste, ki na to gledajo kot na problem, ki se ne tiče šole, če se ni zgodil ravno med šolsko uro. Ko gre za fizično nasilje, se šole s tem dokaj zlahka spopadajo, saj imajo na tem področju veliko izkušenj. A ko se to nasilje preseli na splet, si v marsikateri šoli oddahnejo, češ »saj zdaj je pa vse v redu«. Žal ni v redu. Spletno nasilje ima namreč pogosto zelo neprijeten »ping-pong« učinek. Običajno se začne v fizičnem svetu, se nadaljuje in razmahne v »virtualnem« in se potem spet vrne v fizičnega v veliko hujši obliki.
Maja Vreča, Šolski razgledi, številka 7/2016, 1. 4. 2016
