Majhni otroci (8-0) in digitalne tehnologije

Že od zelo zgodnjega otroštva naprej lahko štejemo risanke, video igre in ogledovanje različnih posnetkov na omreženih napravah med najbolj priljubljene aktivnosti pri majhnih otrocih. Kljub veliki ljubezni otrok do digitalnih tehnologij pa otroci pred osmim letom le izjemoma vedo, kaj sploh internet je, kaj pomeni biti »online«, kakšne priložnosti in tveganja jih lahko doletijo ob uporabi. Starši majhnih otrok digitalne tehnologije v splošnem dojemajo kot pozitivne, obenem pa zanje predstavljajo precejšen izziv, ko se soočajo s postavljanjem mej in iščejo prave in učinkovite strategije starševskega nadzorovanja. Digitalne tehnologije dojemajo kot nekaj, kar nujno potrebuje premišljen pristop omejevanja in nadzorovanja, zato se jim zdi vsak nasvet, kako spodbujati varnost otrok pri uporabi digitalnih tehnologij, dobrodošel.

Bojana Lobe, vodja slovenskega dela raziskave »Majhni otroci (0-8) in digitalne tehnologije«, pravi: »Majhnim otrokom primarno še vedno največ pomeni pozornost, stik, igra s starši in sovrstniki. Kljub temu da jih digitalne tehnologije na prvi pogled zelo fascinirajo, so jih v trenutku pripravljeni zamenjati za igro s sovrstniki ali pa za igro in cartanje s starši«.

To je kratek povzetek kvalitativnih izsledkov projekta »Majhni otroci (0-8) in digitalne tehnologije«, ki se je ravno zaključil. Projekt, ki ga koordinira Joint Research Centre (JRC), raziskovalna enota pri Evropski komisiji, se je preliminarno pričel v sedmih državah v letu 2014, v letu 2015 pa se je izvajal v 17 državah EU, tudi v Sloveniji.

Cilj projekta je proučiti, kako otroci, mlajši od osem let, uporabljajo digitalne tehnologije v njihovem vsakdanu, kako jih dojemajo, katere naprave uporabljajo (na primer tablice, pametne telefone, računalnike, igralne konzole) v njihovem družinskem okolju, torej doma. Ali se tako majhni otroci že srečajo s kakšnimi online tveganji, kaj so možne priložnosti, kako se starši soočajo s tem ter kakšne strategije starševskega posredovanja uporabljajo, so bila ključna raziskovalna vprašanja projekta.

Zbiranje podatkov je bilo izvedeno z metodo tako imenovanih družinskih obiskov. Raziskovalci v vsaki državi so obiskali po deset družin in z njimi preživeli v povprečju tri do štiri ure. V tem času so sledili protokolu za zbiranje podatkov, ki je bil sestavljen iz uvodne spoznavne aktivnosti, neformalnega pogovora z otroci in starši, tako imenovane igre s kartami z otroci. Sledil je še kvalitativen intervju z otrokom, starim med pet in sedem let, in starši. Raziskovalno poročilo celotne raziskave druge faze iz leta 2015 bo objavljeno marca 2016, poročilo sedmih držav prve faze pa je na voljo na spodnji povezavi: http://publications.jrc.ec.europa.eu/repository/handle/JRC93239.

V nadaljevanju predstavljamo ključne izsledke druge faze raziskave, ki temeljijo na izsledkih družinskih obiskov skupaj 170 družin v 17 državah.

Ključne ugotovitve študije Majhni otroci (0-8) in digitalne tehnologije

Kako majhni otroci, stari od pet do osem let, uporabljajo digitalne, v splet povezane tehnologije?

Otroci v EU živijo v digitalno bogatih domovih. Socialno-ekonomski status družine ima po podatkih kvalitativne raziskave neznaten vpliv na število digitalnih tehnologij, ki jih imajo otroci na voljo za uporabo.
TV je še vedno najpogosteje uporabljan medij med majhnimi otroci. Kljub temu otroci TV redko omenjajo v svojih zgodbah. Digitalne in interaktivne televizije počasi vstopajo v evropske družine, še posebej tam, kjer imajo na voljo širokopasovni internet.
Tablica je najbolj priljubljena naprava pri majhnih otrocih. Zdi se jim enostavna za uporabo. V primerjavi s pametnimi telefoni jim je všeč velik ekran tablice. Tablica je tudi naprava, ki si jo člani družine običajno delijo, zato ima jo dojemajo kot nekakšno »družinsko« napravo.
Vse družine posedujejo pametne telefone (vsaj enega). Običajno starši svojih pametnih telefonov ne delijo z otroci, razen v posebnih primerih, ko jih uporabljajo kot SOS naprave; na primer v posebnih okoliščinah, ko starši želijo svoje otroke zaposliti z napravo (čakanje v vrstah, pri zdravniku, v bolnišnici, med vožnjo z avtomobilom). Rezultati kažejo, da nekateri otroci že pri šestih, sedmih letih posedujejo svoj mobilni telefon, vendar glavnina staršev še vedno meni, da otroci pri tej starosti ne potrebujejo svojega pametnega telefona. Takšni so tudi vsi starši otrok iz slovenskega vzorca raziskave.
Družine imajo doma običajno tudi prenosne in namizne računalnike ter redkeje igralne konzole. Uporaba teh naprav pri otrocih je bolj nadzorovana, še posebej ko gre za igranje video iger. Prenosne in namizne računalnike starši pretežno uporabljajo v službene namene. Slovenski starši pogosto uporabijo svoje prenosne računalnike, da otrokom s pomočjo iskalnika Google ali s posnetki na Youtube-u razložijo stvari, ki jih zanimajo (na primer, kako veliko je vesolje, kaj se dogaja na morskem dnu, kako deluje motor avtomobila, in podobno). Večina otrok še ni samostojna pri uporabi prenosnega in namiznega računalnika, za to potrebujejo pomoč staršev.
Ugotovili smo, da imajo otroci svojo prvo izkušnjo s tablicami in pametnimi telefoni, ko so še zelo majhni, stari med enim in dvema letoma. Majhni otroci s starejšimi bratci in sestricami ali pa z mlajšimi starši, ki so spretni in vešči uporabe digitalnih tehnologij, se z uporabo tablic in pametnih telefonov običajno srečajo mlajši kot ostali otroci.
Majhni otroci digitalne tehnologije pretežno uporabljajo v času, ki je namenjen zabavi in sprostitvi. Najraje gledajo video posnetke na Youtube-u ali pa igrajo video igre. Večinoma so potrošniki vsebin, ne pa tudi njihovi ustvarjalci. Le nekaj jih zna narediti posnetek, video ali pa risbo s pomočjo tablic ali pametnih telefonov.
Slikanje in snemanje videov s pametnimi telefoni, tablicami in v nekaterih primerih tudi s fotoaparati je majhnim otrokom v veselje, vendar pa je ta aktivnost še vedno redkejša. Tudi nekaj otrok iz slovenskega vzorca je zelo navdušenih nad fotografiranjem.
Iskanje informacij o različnih stvareh, ki otroke zanimajo, ali pa zgolj iz radovednosti s pomočjo staršev je razširjena praksa. Nekoliko redkeje otroci te starosti uporabljajo digitalne tehnologije v šolske namene. Iz ostalih držav, vključenih v raziskavo, poročajo o praksah, ko se otroci v prvi triadi že v šoli srečajo z računalniki, predvsem kot pomoč pri opismenjevanju. Na ta način postane uporaba digitalnih tehnologij pri otrocih prve triade za starše bolj sprejemljiva tudi v domačem kontekstu, saj ima poleg priložnosti za razvoj kreativnosti tudi jasen izobraževalni cilj.
Le peščica majhnih otrok, starih od pet do osem let, uporablja spletna socialna omrežja in druge aplikacije za komuniciranje na daljavo (Skype, Facebook, Viber, Messenger, Instagram in WhatsApp). Otroci uporabljajo video klice, takojšnje sporočanje z malo teksta in predvsem veliko emotikonov za komunikacijo s člani družine ali prijatelji. Tovrstna uporaba digitalnih tehnologij je običajno spodbujena in nadzorovana s strani staršev. Starši tako spodbudijo komunikacijo med otroci in člani družine, ki ne živijo z njimi. V študiji je sodelovalo tudi nekaj staršev, otrok starih šest in sedem let, ki so svojim otrokom sami naredili račune na spletnih socialnih omrežjih, da bi jim olajšali komunikacijo z njihovimi prijatelji. Vsi ti starši so poročali, da so to storili zato, ker so čutili neke vrste družbeni pritisk, da tako preprečijo, da bi se otrok počutil izključenega med svojimi sovrstniki. Prav tako je študija zajela nekaj primerov otrok, ki so jim brez vednosti njihovih staršev sovrstniki naredili račun na spletnem socialnem omrežju.
V slovenskem delu študije nismo imeli primera, ko bi otrok te starosti imel ustvarjen račun na spletnem socialnem omrežju. Še več, nihče od slovenskih otrok ni prepoznal logotipov spletnih socialnih omrežij. Dva otroka od vključenih v slovenski del študije imata izkušnje s komuniciranjem prek Skype-a, nekaj pa jih zna poslati SMS sporočilo.
Vsebine video posnetkov in video iger, ki jih majhni otroci izbirajo, odražajo njihova osebna zanimanja, nekaj pa je seveda odvisno tudi od staršev (na primer, večina staršev ne dovoli nasilnih vsebin) in spola. Tako deklice kot dečki naravnost obožujejo risanke. Deklice imajo raje takšne risanke in videe, ki pripovedujejo neko zgodbo, v katerih skrbijo za živali, kjer oblačijo lutke in urejajo frizure, kjer je prikazan ples in petje. Fantki pa raje izberejo igrice, kjer se kaj gradi (na primer Minecraft, Lego), tudi borbene igre, videe, ki prikazujejo različne športe, smešne prigode, ali pa videe, ki prikazujejo igranje njihove najljubše igrice. Slovenski otroci, vključeni v študijo, imajo od risank najraje Divja brata Kratt, Mašo in medveda, Pata in Mata, Mojega malega ponija, Frančka in Gasilca Sama. Od videov najraje gledajo takšne, ki prikazujejo, kako stvari delujejo, kako deluje narava, kakšno je vesolje, itd.
Digitalne aktivnosti otrok lahko bogatijo njihovo igro v offline svetu in obratno. Na primer, otroci so z nami delili zgodbe, da si najprej pogledajo video na Youtube-u, kako nekaj ustvariti iz plastelina ali lego kock, potem pa so to poskušali tudi sami. Veliko otrok, ki jim je všeč risanka Moj mali poni, se po zgledu risanke nato samostojno igrajo s figuricami ponijev iz risanke. Tudi risanka Ledeno kraljestvo je tipičen primer, ki napaja domišljijo in igro otrok še dolgo potem, ko so si jo ogledali.
Majhni otroci digitalne tehnologije uporabljajo predvsem individualno ali pa s starši in ne v družbi sovrstnikov, kot to počno nekoliko starejši otroci.
Otroci se uporabe digitalnih tehnologij najpogosteje učijo z opazovanjem staršev ali starejših otrok v družini. Hitro se naučijo osnovnih veščin (na primer kako prižgati, ugasniti napravo, kako poiskati Youtube posnetek, kako po tem ko jim starši nastavijo eno risanko, preiti še na druge), počasneje oziroma redko pa se naučijo bolj naprednih veščin.
Majhni otroci še nimajo ozaveščenega pomena, kaj internet je. Posledično internet enačijo z Youtube-om in /ali Play store-om.
Kadar pri svoji uporabi naletijo na tehnični problem, hitro pokličejo odraslo osebo za pomoč.
Večino digitalnih veščin majhni otroci pridobijo v kontekstu domače uporabe, razen v primerih, ko šole že ponujajo vsebine, povezane z digitalno pismenostjo.
V splošnem otroci, ki so sodelovali v raziskavi, živijo zelo raznoliko življenje, digitalne tehnologije pa predstavljajo le majhen delček v njihovem vsakdanu. Nekateri majhni otroci so sposobni samonadzora, ko po določenem času sami preidejo na drugo aktivnost, ne da bi jih na to opozorili starši. Pri manjšini je bilo zaznati znake prekomerne rabe, predvsem igric. V Sloveniji med intervjuvanimi otroci ni takšnega primera.
Uporaba digitalnih tehnologij med malimi otroci se razlikuje tudi glede na čas in prostor. Počitnice, vremenske razmere in to, kje se otroci nahajajo, šteje. Uporaba se običajno poveča med vikendom, ob slabem vremenu, ko zbolijo, kadar so pri babici in dedku, zmanjša pa ob dolgih, sončnih dneh.

Kako majhni otroci (0-8) dojemajo digitalne tehnologije?

Majhni otroci ne razmišljajo o digitalnih tehnologijah. Digitalne tehnologije dojemajo kot naraven in normalen del njihovega življenja, četudi zanje še niso nepogrešljive.
Digitalne naprave privlačijo zanimanje majhnih otrok že od približno enega leta starosti naprej. Otroci pri petih letih pa že zelo jasno povedo, da se jim zdijo digitalne tehnologije zelo privlačne in prijetne za uporabo.
Majhni otroci vidijo digitalne tehnologije in digitalni svet kot nekaj, kar je povezano s svetom odraslih. Uporabo tehnologij dojemajo kot priložnost za rast in kot nekaj, kar jim omogoči, da se počutijo bolj podobni odraslim. Z digitalnimi tehnologijami lahko izkusijo neke vrste svobodo (ko izbirajo med risankami, igrami in video posnetki).
Majhni otroci imajo jasno predstavo o tem, kdo je lastnik naprav v družini in o svojih možnostih uporabe naprav v družini.
Kljub očitni navdušenosti in včasih celo čustveni navezanosti, majhni otroci digitalne tehnologije dojemajo kot še eno izmed igrač/ostalih aktivnosti. V splošnem zanje niso nepogrešljive in jih ne naštejejo kot eno izmed njihovih najljubših igrač ali prostočasnih aktivnosti.
Majhni otroci dojemajo digitalne tehnologije kot preproste in enostavne. Predstavljajo jim hitro rešitev proti dolgčasu. Starši to s pridom izkoristijo, kadar potrebujejo, da se otrok hitro zamoti. Pametni telefoni tako služijo kot SOS naprava, s katero se otrok enostavno zamoti, ko je treba kaj počakati (na primer v vrsti na pošti, na banki, pri zdravniku, pri daljši vožnji z avtomobilom, itd).
Nekateri otroci so priča prekomerni in nenadzorovani rabi digitalnih tehnologij s strani njihovih staršev ali drugih bližnjih odraslih. Lahko se čutijo ogrožene s strani digitalnih tehnologij in menijo, da le-te motijo njihovo družinsko življenje. V takšnih primerih pride do pojava obratnega posredovanja, ko otroci začno staršem prigovarjati, naj vendarle odložijo svoje pametne telefone, tablice ali prenosnike ter se posvetijo njim. Tudi nekateri starši, ki so sodelovali v slovenski študiji, so priznali, da se jim je to že kdaj zgodilo.
Majhni otroci pri uporabi digitalnih tehnologij redko ali pa sploh ne vidijo možnih tveganj. Če že, potem naštejejo skrbi, ki jih slišijo od svojih staršev. Najpogosteje omenijo tveganje za poškodbo oči, da bi naleteli na strašljive vsebine ali pa da bi postali odvisni od uporabe tehnologij. Peščica jih omenja komercialna tveganja, še manj pa se zaveda možnih kršitev zasebnosti. Nihče od otrok te starosti ne omenja spletnega nadlegovanja.

Kako starši majhnih otrok dojemajo digitalne tehnologije?

Starši so običajno pripravljeni v nakup digitalnih naprav investirati veliko denarja, tudi v družinah z manjšim dohodkom. Nekateri naprave kupijo celo na obroke.
V splošnem starši dojemajo digitalne tehnologije kot pozitivne naprave, ki jim na mnogotere načine olajšajo in poenostavijo tako službeno kot družinsko življenje (na primer dostop do informacij, komuniciranje, zabava, druženje). Kljub temu ni samoumevno,da imajo jasne predstave o tem, kaj vse lahko obsegajo digitalne tehnologije.
Nadzorovanje in starševsko posredovanje uporabe digitalnih tehnologij pri njihovih otrocih se jim zdi izziv, a kljub temu neizogibno, saj »živimo v takšnem času«.
Menijo, da je uporaba digitalnih tehnologij za otroke način igre in sprostitve, obenem pa priložnost za učenje (na primer matematike, prostorskega prepoznavanja, tujih jezikov, reševanja problemov, itd.). Nekateri starši v uporabi vidijo tudi priložnost socializacije otrok z družinskimi člani in prijatelji.
V splošnem večina staršev vidi potrebo po tem, da se otroci že majhni naučijo uporabe digitalnih tehnologij, in tako osvojijo tehnologije, ki znatno zaznamujejo čas, v katerem živimo. Slovenski starši se v tem mnenju precej razlikujejo od ostalih, saj menijo, da se nikamor ne mudi, in da bodo otroci imeli še veliko priložnosti, da se naučijo uporabe tehnologij, ter da to nikakor ni potrebno že pri tako zgodnji starosti.
Starši kljub naklonjenosti in pozitivnemu dojemanju digitalnih tehnologij omejujejo čas in načine uporabe tehnologij pri svojih otrocih. Razlogi za omejevanje tičijo v strahu pred možnimi negativnimi učinki uporabe digitalnih tehnologij ter v tem, da zelo visoko vrednotijo offline aktivnosti, še posebej igro na prostem. V slovenskem vzorcu vsi starši poudarjajo, kako pomembno se jim zdi, da njihovi otroci preživijo čim več časa na prostem.
Večina staršev je mnenja, da potrebujejo informacije o tem, kako učinkovito uravnotežiti uporabo digitalnih tehnologij pri svojih otrocih.
Starši čutijo, da so digitalne tehnologije in internet »prostor«, kjer zlahka izgubijo nadzor nad početjem svojih otrok.
Med strahovi pri starših naprej nastopi strah, da bi uporaba digitalnih tehnologij škodovala fizičnemu in kognitivnemu razvoju ter zdravju njihovih majhnih otrok. Najpogosteje navajajo strah pred poškodbo oči, v manjši meri pa tudi kakšne kognitivne motnje. Skrbi jih tudi učinek digitalnih tehnologij na čustveno stanje majhnih otrok. Nasilne in neprimerne vsebine po mnenju staršev lahko vodijo v nočne more in k temu, da otroci integrirajo nasilje v vsakodnevne igre. Pretirana uporaba in igranje video iger pa po mnenju staršev lahko učinkuje na obnašanje njihovih otrok (frustracije, socialna izolacija, itd.). Nekateri starši omenjajo komercialna tveganja, le peščica pa omeni skrb za zasebnost. Starši slovenskih otrok, vključenih v študijo, zaenkrat niso pretirano zaskrbljeni, saj je tudi uporaba pri njihovih otrocih zmerna in obvladljiva. Za vnaprej pa omenjajo podobne strahove, kot ostali evropski starši.
Starši pogosto dojemajo digitalne tehnologije kot konkurenco offline aktivnostim, za katere menijo da so bolj zdrave za njihove otroke, zato se zares trudijo otrokom ponuditi kvalitetne alternative preživljanja časa, ki jih zlahka premamijo.

Kako starši obvladujejo uporabo digitalnih tehnologij pri majhnih otrocih?

To, kako starši uporabljajo digitalne tehnologije, kako jih razumejo in dojemajo dodano vrednost, ki jo v njihovo življenje prinašajo digitalne tehnologije, vpliva na uporabo tehnologij pri njihovih otrocih ter na to, kakšne strategije starševskega posredovanja se bodo poslužili.
V družini se dojemanje in odnos do digitalnih tehnologij med mamo in očetom nemalokrat razlikuje.
Strategije starševskega posredovanja pri uporabi digitalnih tehnologij so v splošnem restriktivne, saj omejujejo čas, prostor in vsebino uporabe. Nekaj staršev uporablja aktivno posredovanje, ki pa je omejeno na učenje osnovnih veščin, razen v primerih, ko starši sledijo jasnim izobraževalnim ciljem.
Starši nemalokrat omejujejo uporabo digitalnih tehnologij, da bi preprečili poškodbe dragih naprav, kot so na primer tablice, prenosni računalniki, itd.
Starši čutijo, da imajo nadzor nad tem, koliko in kako njihovi otroci uporabljajo digitalne tehnologije. Prav tako menijo, da imajo njihovi otroci premalo veščin in znanja, da bi se že lahko srečali s tveganji na spletu. Zaradi tega vidijo le manjša tveganja. Starši tako namenoma odlagajo aktivnejše starševsko posredovanje v kasnejše obdobje, ko bodo njihovi otroci začeli bolj aktivno uporabljati digitalne tehnologije (na primer za komuniciranje, spletna socialna omrežja).
Digitalne tehnologije le redko predstavljajo obliko preživljanja skupnega družinskega časa razen skupnega ogleda risanih filmov in risank. Tudi nekatere družine v slovenskem vzorcu imajo tako na primer filmske večere ali pa si pripravijo domači kino.
Nekateri starši poročajo, da uporaba digitalnih tehnologij lahko privede do prepirov in nesoglasij v družini, še posebej, kadar so naprave v skupni rabi.
Kar nekaj staršev ima za vzor starševskega posredovanja izkušnje s televizijo in računalniki iz svojega otroštva. Nagnjeni so k idealiziranju svojega otroštva z veliko aktivnosti na prostem.
Starši pogosto uvedejo enostranska pravila, da rešijo problem ali pa se mu izognejo. Na primer, mamica iz slovenskega vzorca pove, da otrokom ne dovoli uporabe tablice in pametnih telefonov, saj se ji zdijo še premajhni. Otroci to dobro vedo in se pravila držijo.
Starši lahko digitalne tehnologije uporabijo kot varuško ali SOS napravo (predvsem pametne telefone, včasih tudi tablice), ko potrebujejo čas zase ali za kakšen opravek.
Nekateri starši poročajo o pojavu obratnega posredovanja, ko majhni otroci prigovarjajo staršem, da preveč uporabljajo svoje telefone, tablice ali prenosnike. Na primer, mamica iz slovenskega vzorca je podala primer, kako prosi svojo petletno hči, naj si ogleda risanko, kadar ima sama kakšno neodložljivo delo. Deklica se po pol ure vrne k mamici in jo prične nagovarjati, da naj že odloži računalnik in se raje igra z njo.
Starši redko uporabljajo digitalne tehnologije na ustvarjalen način, razen v primerih, ko je to povezano z njihovim delom.
Nekateri starši težko uravnovesijo uporabo digitalnih tehnologij na različnih področjih svojega življenja in redki se zavedajo, kako resno motnjo to lahko predstavlja za njihove otroke.

Ostali dejavniki, ki vplivajo na uporabo digitalnih tehnologij pri majhnih otrocih:

Starejši otroci v družini imajo lahko znaten vpliv na uporabo digitalnih tehnologij med mlajšimi in na starševsko posredovanje. V slovenskem vzorcu na primer starejši brat aktivno sodeluje s starši pri starševskem posredovanju. Svoje znanje o varni rabi interneta, ki ga je pridobil v šoli, doma uporablja za posredovanje pri uporabi digitalnih tehnologij pri mlajši sestrici in bratcu.
Člani razširjene družine (na primer dedki, babice, strici, tete, bratranci) so pomembni. Otroci se običajno na obisku pri dedku, babici, teti, stricu, srečujejo z drugimi napravami ter načinom starševskega posredovanja kot doma. Na primer, otrok doma morda nima dostopa do tablice, pri babici pa jo lahko uporablja neomejeno. Otroci lahko doma gledajo risanke le pol ure na dan, pri starih starših pa se lahko zgodi, da obtičijo pred risankami tudi po več ur.
Digitalne aktivnosti v šoli so pomembne. V primerih ko šolski učni načrt vsebuje tudi vsebine za razvoj digitalnih spretnosti, otroci poročajo o uporabi digitalnih tehnologij v izobraževalne namene.

Informacije o projektu:

Naslov projekta: Majhni otroci (0-8) in digitalne tehnologije

Organizacija, ki je koordinirala projekt: Joint Research Centre (JRC), European Commission

Koordinatorica projekta : Stephane Chaudron, stephane.chaudron@jrc.ec.europa.eu

Vodja in izvajalka projekta v Sloveniji: Bojana Lobe, Katedra za družboslovno informatiko in metodologijo, FDV

bojana.lobe@fdv.uni-lj.si

Države, v katerih je bila študija izvedena: Belgija, Bolgarija, Ciper, Češka, Hrvaška, Danska, Finska, Italija, Latvija, Malta, Nemčija, Nizozemska, Norveška, Portugalska, Romunija, Rusija, Slovenija, Španija, Velika Britanija.

V sedmih državah je bil projekt financiran s strani JRC, ostale, med njimi tudi Slovenija, pa so projekt opravile prostovoljno.