VPRAŠANJE: Nekje sem prebral, da so najstniki v Makedoniji pomagali do izvolitve novemu ameriškemu predsedniku s tem, da so postavili vsaj 150 portalov, ki so objavljali izmišljene novice. Ne razumem, kako je to mogoče, niti tega ne, zakaj so sploh postavili vse te portale.
ODGOVOR: Tu govorimo o pojavu, ki nam je v tem letu prinesel celo nov izraz – post faktično (post truth), tudi post-resnično, postresnično. Še vedno se najdejo ljudje, ki se jim zdi, da če je nekaj le na internetu, ta stvar ni tako zelo pomembna. Internet je že dolgo naš pravi svet, tako kot so naš pravi svet klasični mediji, te internet tudi sicer že prehiteva.
Za izvolitev novega ameriškega predsednika je bil internet po mnenju analitikov ključnega pomena. Velik del volivcev naj bi se namreč o svoji izbiri odločal na osnovi informaciji, ki so jih dobili na spletu, predvsem v družbenih omrežjih prek objav svojih prijateljev in znancev, saj na spletu vsi živimo v svojevrstnem informacijskem »mehurčku« (več o tem prihodnjič). V nečem se novi – internetni – svet razlikuje od »prejšnjega«. Klasični mediji (in njihove spletne izdaje) imajo nekaj, čemur rečemo »uredniška politika«. Vsak medij ima urednika, ki odloča o tem, kaj bo medij objavil in kako natančno bo medij preverjal verodostojnost svojih objav. Za delovanje klasičnega medija so potrebna tudi določena sredstva, pa naj gre za radio, televizijo ali časopis. Spletni mediji so lahko veliko bolj »demokratični«. Kdor koli lahko z minimalnimi sredstvi postavi spletno stran ali portal in objavlja, kar želi. To nam je prineslo pluralizacijo izražanja in medijev, ki ima tudi svojo temno plat.
Živimo v globalizirani družbi, v času velikih socialnih razlik in času, ki je na svetovni ravni sprejel denar kot najvišjo vrednoto. Nekaterim zelo inovativnim prijemom, s katerimi je nekdo želel v čim krajšem času priti do čim več denarja, smo nekoč rekli grabežljivost ali pa pomanjkanje zadržkov, danes pa temu rečemo kar »podjetnost«. Fantje v Velesu v Makedoniji so pokazali, da jim podjetnosti res ne manjka. Ugotovili so, da ljudje zelo radi beremo šokantne novice (kar ni seveda nič novega), še zlasti pa tiste, ki mečejo slabo luč na ljudi, ki nam niso pri srcu (tudi to ni nič novega). Kar je v tej zgodbi novo, je njihova inovativnost in velikopoteznost pri uporabi znanja. Registrirali so množico ameriško zvenečih domen, vsebino pa običajno prekopirali iz desničarskih spletnih portalov v Ameriki. Nato so jo z dodatnimi lažmi »olepšali« tako, da je bila še privlačnejša za ameriške konservativce. Prispevku so na koncu dodali še nekaj šokantnih in privlačnih slik in senzacionalističen naslov, novico pripeli še na Facebook in druga družbena omrežja ter začeli služiti sadove svojega dela. Oglaševalci namreč plačujejo klike uporabnikov in fantje so tako služili s kliki in prikazi oglasov na njihovih domačih portalih. Ne bomo obtoževali le makedonskih najstnikov, njihovi portali še zdaleč niso bili edini, ki so objavljali lažne novice. Fantje so le pokazali, da lahko dober učenec doseže učitelja in ga celo prekosi. Namerno izmišljene lažne novice niso nič novega, niti njihov vpliv na izbiro oblastnika.
Skozi vso zgodovino so vladarji po potrebi uporabljali laži za vzpostavljanje in ohranjanje oblasti, a še nikoli ni bilo tako lahko preveriti kredibilnosti novic, pa tega očitno vseeno ne počnemo. Zakaj? Gotovo je delni odgovor (bolj izgovor), da nimamo znanja in časa. Drugi je ta, da ljudje zelo radi verjamemo novicam, ki mečejo slabo luč na nekoga, ki ga ne maramo. In kot tretje, gotovo je problem v tem, da še nismo zares sprejeli novega koncepta, tega, da smo na spletu »uredniki« sami in ne smemo vsega, kar tam najdemo, vzeti za »čisto zlato«. Ob vsem dogajanju se je marsikdo presenečeno zganil, a kljub ogorčenim odzivom trenutno še ni videti rešitve, ki bi onemogočala tovrstno početje. To se bo morda še kje končalo s podobnim rezultatom.
