VPRAŠANJE: Na naši šoli je skupina učencev sošolcu ustvarila lažni FB profil pod njegovim imenom. Na tem profilu so si ga res grdo privoščili. Kakšno ukrepanje svetujete v takih primerih?
ODGOVOR: Žal primer, ki ste ga opisali, nikakor ni osamljen. Na naših šolah se vse prepogosto dogaja podobno. Otroci in mladostniki se vse pogosteje zatekajo v razne spletne oblike nasilja, ki pa nikakor niso »virtualne«. Gre za čisto pravo nasilje z realnimi posledicami. Pogosto je taka oblika nasilja še veliko hujša od fizičnega ali besednega nasilja, ki si ga mladi privoščijo »v živo«. Problem tega »oddaljenega« nasilja je predvsem odsotnost povratne informacije o tem, kako hudo je žrtev prizadeta. Zaradi tega gre nasilnež pogosto še veliko dlje, kot bi šel, če bi imel svojo žrtev pred seboj.
Prav ustvarjanje lažnih profilov na Facebooku je eden od pogostejših načinov obračunavanja med malo večjimi otroki in mladostniki. Nekateri profili so lahko dokaj »nedolžni« in so običajno mišljeni bolj kot poskus ali šala, a tudi v takih primerih je treba otrokom povedati, da celo povsem »prijazni« lažni profili niso dopustni, saj gre tudi tu za lažno predstavljanje v imenu drugega brez njegove vednosti. Ko gre za lažne profile, ki so tudi zares zlonamerni, se je vsekakor
treba hitro odzvati. Če se šola ne odzove na tovrstno obračunavanje med svojimi učenci, jim da »zeleno luč« za spletno nasilje. S svojo neodzivnostjo jim namreč sporoča, da je fizično nasilje v šoli nedopustno, na spletu pa lahko počno, kar želijo. To je v času, ko se je velik del komunikacije mladih preselil na splet, zelo nevarno sporočilo.
Prva stvar, ki je vsekakor potrebna, je zaščita dokaznega gradiva. Naredite lahko zaslonske posnetke strani ali kaj podobnega. Po tem koraku zahtevate izbris profila. Izbris lahko naredijo »avtorji« profila ali pa Facebook na vašo zahtevo. Drugi korak bi lahko bil pogovor z vsemi vpletenimi in pozneje tudi z njihovim starši. Včasih se izkaže, da storilci niti niso bili zares zlonamerni in so si pravzaprav želeli izpeljati le »majhno šalo«. Treba jim je pojasniti, da so posledice njihove »šale« veliko resnejše in bolj boleče, kot si mislijo. Žal niso redki primeri, ko tudi sami starši ne razumejo, da ne gre le za »otroško igro« in »nedolžne šale«. Nekatere šole se v takih primerih obrnejo celo na policijo, a to je, seveda, odločitev šole, predvsem glede na to, kako resen je primer. Vsekakor je priporočljivo, da se storilci po tem, ko so soočeni s posledicami svojih dejanj, tudi nekako »odkupijo«. Na nekaterih šolah morajo krivci v takih primerih za sošolce pripraviti predstavitev o negativnih posledicah spletnega nadlegovanja, kar se je do sedaj izkazalo kot zelo dober pristop. Vsekakor odsvetujem naslednji pristop: »To se ni zgodilo med šolsko uro in se zato šole ne tiče.« Tako res ni dobro – poleg ostalega že zaradi tega, ker se v mnogih primerih velik del spletnega nasilja »prelije« tudi v obračune v naši fizični realnosti.
