Za pismenost gre

12.2.2018

VPRAŠANJE: Bo v šolah smiselno vpeljati predmete, ki bodo poučevali t. i. on-line komuniciranje?

ODGOVOR: Ob vašem vprašanju se mi pravzaprav poraja novo vprašanje. Kako je mogoče, da ob tem, ko odrasli in otroci čedalje več časa preživljamo na spletu, v naših šolah ni predmeta, ki bi se ukvarjal s tem delom našega življenja? Seveda se vsi zavedamo izzivov, ki spremljajo vpeljavo novih predmetov ali prenovo vsebin v obstoječih, a je težko reči, da ni potrebe, da bi šola poučevala osnove digitalne pismenosti v svetu, ki je vse bolj »digitalen«. Za to namreč gre – za pismenost.

Gre tako za vsebine, ki bi obravnavale formalno komunikacijo na spletu, denimo pisanje elektronske pošte, ali pa za čisto osnovno »netiketo«, spletni bonton, ki se pravzaprav niti ne loči dosti od tistega, ki ga uporabljamo v našem »nespletnem« vsakdanu. Denimo: »Preberi, preden pošlješ.« Ali: »Postavi se v kožo tistega, ki bo bral, kar si napisal. Pomisli, ali bo napisano razumel tako, kot je bilo mišljeno.« Pogosto otroci in tudi odrasli pošiljajo sporočila, ki ne sledijo niti slovničnim niti oblikovnim standardom. To ni težava v okoljih, kjer je pričakovana neformalna komunikacija in so dogovorjene okrajšave, a otroci se pogosto ne zavedajo, kdaj in kje je potrebno bolj formalno komuniciranje. Tudi navidezna anonimnost spleta zabriše meje sprejemljivega in posledično si na spletu nekateri privoščijo izreči marsikaj. Učenje primerne komunikacije na spletu je lahko nadgradnja učenja komuniciranja v živo, saj gre za ista načela. Razlika je le v tem, da se za prenos sporočila uporablja drug medij.

Na splošno bi osredotočenost na kulturo komuniciranja zelo pripomogla tudi pri izboljšanju komunikacije prek spleta. Poleg vsebin, ki jih prispevamo v splet, je tu še druga plat – razumevanje delovanja spleta v smislu zavedanja, da je na spletu zelo veliko nezanesljivih in tudi povsem neresničnih in zavajajočih vsebin. Zdaj, ko naše glavne medijske krajine ne urejajo več uredniki, temveč smo uredniki kar mi sami, je prepoznavanje nezanesljivih informacij postalo nekaj, kar moramo znati prav vsi. Seveda težko rečem, ali bi bil potreben nov predmet ali le nadgradnja vsebin pri enem ali več obstoječih predmetih, a vsekakor gre za vsebine, ki bi morale najti pot v šolo, saj sicer o tem delu našega sveta otroke uči le »ulica«.

Vir: Maja Vreča, Šolski razgledi, številka 3/2018, 2.2.2018

Financirano s strani Evropske unije. Izražena stališča in mnenja so zgolj stališča in mnenja avtorjev in ni nujno, da odražajo stališča in mnenja Evropske unije ali Evropske izvajalske agencije za zdravje in digitalno tehnologijo (HaDEA). Zanje ne moreta biti odgovorna niti Evropska unija niti HaDEA.

Pravno obvestilo  |  Politika zasebnosti in uporaba piškotkov

© Fakulteta za družbene vede, Univerza v Ljubljani.
Vse pravice pridržane, razen za vsebine (videi, gradiva, besedila, slike itd.), ki so objavljene pod licencami Creative Commons.

Fakulteta za družbene vede Arnes MISSS Insafe
Logotip MDP EU Logotip - Sofinancira Evropska unija