VPRAŠANJE: Opazila sem, da včasih dobim čisto različne rezultate, kadar iščem neko informacijo na enem od naših šolskih računalnikov, na svojem »laptopu« ali na pametnem telefonu. V vseh primerih uporabljam iskalnik Google, zato mi res ni jasno, zakaj te razlike. Ali mi znate to pojasniti?
ODGOVOR: Zelo me veseli, kadar dobim vprašanja od ljudi, ki so tako dobri opazovalci, kot ste vi. Večina uporabnikov interneta namreč povsem spregleda tovrstne pojave in se z veseljem prepusti vsemu, kar jim internet prinese. Pojav, ki ste ga opazili, imenujemo »internetni mehurček« oziroma »filter bubble«.
Kako pride do tega? Iskalniki, ki jih običajno uporabljamo, kot je npr. Google, beležijo naše dosedanje izbire in nam na osnovi algoritemskih analiz na vrhu ponudijo iskalne zadetke, ki ustrezajo vzorcu naših dosedanjih izbir. Poleg tega upoštevajo tudi našo lokacijo in vse druge informacije, ki jih imajo o nas in našem računalniku ali pametnem telefonu. Če, denimo, uporabljate poleg iskalnika Google tudi pošto Gmail, bo algoritem upošteval vse ključne informacije, ki jih je o vas dobil s tem, da sledi vsebini vaše elektronske komunikacije.
Kar ste opazili, je pravzaprav le vrh ledene gore, pojav je namreč veliko širši. Ker je Googlu, Facebooku in večini internetnih strani, portalov, aplikaciji itd. glavni vir financiranja oglaševanje, jim je pomembno, da pri njih ostanemo čim dlje, zato nam prikazujejo le tisto, za kar njihovi algoritmi ugotovijo, da si želimo videti. Če ste, denimo, zagovornik teorij zarot, se vam bo verjetno kmalu zaslon napolnil z najbolj neverjetnimi zarotami, ki jih morate prebrati, čeprav ta hip niti nimate časa. Če ste, tako kot večina uporabnikov interneta, ljubitelj posnetkov ljubkih muck, vam bo YouTube ob vsakem naslednjem obisku gotovo
takoj ponudil kup novih mačjih posnetkov, ki jih še niste videli. Tudi spletne verzije nekaterih klasičnih medijev delujejo enako. Med novicami, ki so na portalu medija, nam najprej ponudijo tiste, za katere menijo, da nas zanimajo, novice, ki bi nas lahko odvrnile od nadaljnjega branja, pa so bolj skrite. Ljudje se na takem internetu običajno počutimo prav udobno. Svet, ki nam ga tak splet prikazuje, nam je prijetno znan in domač. Občutek imamo, da vsi okrog nas mislijo in čutijo tako kot mi, saj nam družbena omrežja s časom prikazujejo le še objave naših znancev in prijateljev, za katere algoritem ve, da nam bodo verjetno všeč. Ali ste že kdaj opazili, da se ljudje ob preveliki izbiri novega odločamo za tisto, kar nam je že znano in domače?
Enako se obnašamo tudi na internetu, ki je nepredstavljivo velik in raznolik, a se znotraj njega z veseljem prepustimo našim majhnim mehurčkom, kjer srečamo le ljudi in novice, ki si jih želimo, in z veseljem pristanemo, da nam tistega, kar bi nas morda vznemirilo, ni treba videti. Ironija je, da nam internet s tem pravzaprav oži obzorje. Če greste v knjigarno ali knjižnico po knjigo, ki vas zanima, boste ob tem videli tudi druge knjige. Verjetno jih ne boste prebrali, a se vsaj zavedate, da obstajajo. Če odprete papirnati časopis, boste našli članke, ki vas zanimajo, in take, pri katerih boste le preleteli naslove in jih preskočili, a veste, da so tam in da obstajajo tudi za vas manj zanimive tematike.
In še za konec. Ni potrebno, da pristanemo na to, da imamo omejen dostop do spleta. Možno je, če želite, videti tudi tisto, kar obstaja zunaj vašega mehurčka. Malce se boste morali potruditi in za začetek uporabljati vsaj iskalnike, ki omogočajo anonimno iskanje in, denimo, na družbenih omrežjih, kot je Facebook, aktivno iskati objave in nove »prijatelje«. V zaprtem mehurčku nas drži tudi mentalna lenoba in želja po udobju.
Vir: Maja Vreča, Šolski razgledi, številka 6/2017, 17.3.2017
