VPRAŠANJE: Na naši šoli se je pri učencu višjega razreda, ki ima hude težave s šolo, pokazalo, da je vzrok zanje predvsem odvisnost od ene izmed spletnih iger. Ob tem smo se učitelji na šoli začeli spraševati, kje je pravzaprav meja med odvisnostjo od interneta in med običajno rabo. Kako ukrepati, če opazimo, da ima nek učenec s tem težave?
ODGOVOR: Hvala za to zelo pomembno vprašanje. Nanaša se na pojav, ki je v porastu po vsem svetu, tudi pri nas. Za začetek bi omenila, da se nikoli ne pokaže, da je nekdo odvisen od interneta v celoti, »virtualne« nekemične odvisnosti so vedno nekoliko parcialne. Lahko gre za odvisnost od igranja ene ali več iger, za odvisnost od rabe družbenih omrežij, za odvisnost od rabe same naprave, denimo pametnega telefona itd. Pri odraslih zasvojencih se dokaj pogosto pojavlja zasvojenost s spletnimi igrami na srečo, ki pa pri najstnikih ni tako pogosta.
Zasvojenost z računalniškimi igrami je zelo podobna zasvojenosti od kemičnih drog, gre namreč za podobno spremembo možganov. Med glavnimi problemi pri prepoznavanju teh zasvojenosti je to, da je ni lahko prepoznati v začetnih fazah (podobno kot pri raznih motnjah hranjenja). Porajajočo se zasvojenost je
včasih tudi težko ločiti od znakov prehoda v puberteto. Osnovni znaki so pravzaprav povsem enaki kot pri bolj ali manj vseh oblikah kemične ali nekemične zasvojenosti: popuščanje ustaljenih aktivnosti (tudi tistih, ki so najstnika do sedaj veselile), opuščanje socialnih stikov, prepirljivost, vzkipljivost, nihanje razpoloženja, slabši šolski uspeh, težave v komunikaciji s člani družine, prehranjevanje za računalnikom, spremenjen vzorec spanja. Verjetno najpomembnejši znak je preokupiranost s pojavom, in ne le čas, ki ga posveti igri, mediju, napravi.
Če navedemo primer fanta, ki je opisal, kako je zasvojenost izgledala pri njemu: »Ko spiš, sanjaš o igranju. Ko se zbudiš, takoj prižgeš računalnik. Igraš ves dan, vse dni, brez prestanka, dolgo v noč, do štirih, petih zjutraj. Nehaš le, ko si tako lačen, da ne zdržiš več. Stranišče je pet metrov vstran, vendar odlašaš do zadnjega. Vmes te morda kdo pokliče, vendar telefon utišaš. Tvoji prijatelji so le še soigralci, z njimi se pogovarjaš o bojnih načrtih. Najboljše je, ker lahko to počneš kar v spletni klepetalnici …«
Skrajni znak za »alarm« je predvsem to, če se pokaže, da otrok ali mladostnik izgublja nadzor nad svojim početjem, da se ne drži več dogovorov, ki so pomembni tudi zanj, ker se ne more obvladovati, sebi in drugim pa laže o času, ki ga preživi s svojo napravo. Pri poskusu omejevanja dostopa do računalnika je lahko celo fizično agresiven. Meja med navdušencem in odvisnikom je vedno nekoliko zabrisana, saj lahko nekdo preživi dosti časa za računalnikom, a ni zasvojen, nekdo drug pa že pri manjši rabi naprav razvija vzorce zasvojenosti. Pri tem so fantje tisti, ki so bolj dovzetni za tovrstne zasvojenosti, predvsem tisti z nizko samopodobo in težavami v socialnih stikih. Seveda se tudi pri dekletih lahko razvije odvisnost od novih medijev, a pri njih gre bolj pogosto za oblike odvisnosti, ki so povezane s pretirano rabo družbenih omrežij, kot pa za odvisnost od iger. Šola je tista, ki ima otroka ali mladostnika vsak dan na očeh, in tako lahko opazi spremembe v vedenju in komunikaciji z vrstniki. Torej če učitelj opazi spremembe, ki bi lahko bile morebiti znak nastajajoče zasvojenosti, je gotovo dobro, da se o tem pogovori z učencem in z njegovimi starši. Če se izkaže, da je otrok že zapadel v odvisnost, žal ne bo šlo brez strokovne pomoči. V Sloveniji – po mojih informacijah – delujeta dva zavoda, ki se ukvarjata z zdravljenjem nekemičnih odvisnosti.
Vir: Maja Vreča, Šolski razgledi, številka 20/2016, 16.12.2016
