VPRAŠANJE: Kaj je to nomofobija? Slišala sem, da pri nas narašča, a ne vem, za kaj gre. Hvala za odgovor.
ODGOVOR: Beseda »nomofobija« do zdaj pri nas še ni dobila državljanske pravice, saj ne gre za uradno priznan izraz (obstaja sicer uradno klinično ime: nomofobia, ki je izpeljano iz angleške besedne zveze »no-mobile-phone phobia«; ta izraz se je v strokovnih krogih pojavil že leta 2008). To pa ne spremeni dejstva, da se pojav, ki ga ta izraz opisuje, hitro širi.
Ob »nomofobiji« gre namreč za panični strah pred izgubo pametnega telefona. Izraz »nomofobija« sicer pomeni bolezensko stanje, ko strah preraste okvire normalnega, v blažjih oblikah pa je ta strah prisoten pri marsikom. Le pomislite, kako bi se počutili, če bi izgubili vse telefonske stike, dostop do družbenih omrežij, ki jih uporabljate le prek telefona, vse slike s telefona, zapiske in svoj koledar, ki ga imate le v telefonu, ker je to pač najbolj priročno in ga imate vedno pri sebi. Če se vam zgodi, da telefon izgubite ali vam ga celo ukradejo, ugotovite, da na pamet ne poznate niti telefonskih številk svojih najbližjih in niti tega, na kateri dan ste naročeni pri zobozdravniku, pa tudi njegove številke ne najdete, nenadoma ste tudi ob počitniške fotografije zadnjih let …Seveda ste že večkrat nameravali narediti kopijo vseh podatkov na svoj računalnik (ali v oblak), a si za to nikoli niste vzeli časa.
Pri bolezenski obliki je situacija seveda mnogo hujša, saj med drugim povzroča hude motnje spanja in tudi v dnevnem času bolniki z diagnosticirano nomofobijo neprestano čutijo potrebo po uporabi mobilnega telefona. Nanj so tako navezani, da slišijo zvonjenje mobilnika tudi takrat, ko se to v resnici ne dogaja. Od mobilnega telefona so odvisni prav toliko, kot so posamezniki odvisni od iger na srečo. Njihovo življenje se vrti bolj ali manj le okrog njihove napravice.
Ali se še spomnite popularnosti tamagočijev, ki so se pojavili in izumrli pred nekaj leti, se pred kratkim ponovno pojavili, a brez pretiranega uspeha? Kaj pravite – zakaj so tako hitro izginili? Ali bi bilo to lahko povezano s tem, da smo jih zamenjali z novo obliko tamagočija, ki ji posvečamo (pre)velik del svojega časa? Seveda nismo vsi uporabniki takšni, obstajamo celo ljudje, ki pametnega telefona sploh ne uporabljamo, a to postaja redkost. Ste že opazili, da smo prišli do te stopnje, da takrat, ko nekdo iz žepa potegne »neumni« telefon, pritegne poglede in se čuti dolžnega pojasniti, zakaj ima telefon, ki je le telefon?
