VPRAŠANJE: Učenci so mi ob neki priložnosti povedali, da ni nenavadno, da si fantje in dekleta med seboj preko Snapschata pošiljajo razgaljene fotografije. To naj bi se dogajalo tudi med učenci naše šole. Mene je to zelo neprijetno presenetilo in že nekaj časa razmišljam o tem, ali je to nekaj, kar se dogaja le pri nas ali pa je to res nekaj običajnega. Tudi tega ne vem, kako je s tem, da naj bi se te fotografije takoj izbrisale in izginile.
ODGOVOR: Pojav, ki ga opisujete, ima ime – angleško se mu reče »sexting« (iz Sex + Teksting), pri nas zanj uporabljamo tudi izraz »sekstanje«. Z besedo seksting običajno opisujemo predvsem pošiljanje golih ali erotičnih slik, lahko tudi erotičnih vsebin v tekstovni obliki, prek MMS sporočil (ali SMS, če gre le za tekst). Gre za novo obliko prastarega pojava, saj je bilo ustvarjanje erotičnih slik z nami skozi vso zgodovino. A nekaj se je skozi čas bistveno spremenilo. Sprva skozi fotografijo, ko je bilo možno razvijanje »domačih« posnetkov v domači kleti, a zares široko »demokratizacijo« so nam prinesli pametni telefoni, ki so hkrati dovolj dobri fotoaparati in računalniki z dostopom do spleta. Danes je sekstanje postalo dostopno prav vsem in hkrati s pojavom aplikacije Snapchat tudi zelo privlačno za marsikaterega najstnika.
Snapchat je aplikacija, ki omogoča, da s svojega telefona nekomu pošljemo sliko in ob tem nastavimo tudi čas, kako dolgo jo lahko gleda, preden mu izgine z zaslona, običajno gre za čas nekaj sekund. Problem pa nastane pri tem, da je tako sliko možno shraniti na več načinov. Shrani jo lahko prejemnik pri sebi ali pa jo celo shrani v »oblak«. To pa je, seveda, lahko problematično.
Oktobra 2014 je, denimo, prišlo do vdora v sistem, ki je hranil velike količine Snapchat posnetkov, za katere so njihovi pošiljatelji verjeli, da so izbrisani. Pri tem so vlomilci dobili dostop do več kot 200.000 golih slik. Kljub temu se, žal, še vedno velik del mladih uporabnikov ne zaveda nevarnosti. Ali je to početje zares običajno ali ne, je težko reči. V Sloveniji je po naših informacijah zagotovo manj pogosto kot, denimo, v ZDA, ne gre pa za pojav, ki bi bil zelo redek. Zelo je odvisen predvsem od lokalnega okolja. Velika večina »snapov« tudi ostane le med pošiljateljem in prejemnikom, tako da ne morem zares vedeti, za kako široko razprostranjen pojav gre. Žal pa nekateri posnetki zaidejo iz te zaupne komunikacije še drugam. Zgodi se, da prejemnik ne želi takih posnetkov, zato jih v znak protesta objavi na spletu ali prepošlje prijateljem. Tudi ob razpadu zveze med fantom in dekletom lahko, denimo, fant uporabi slike, ki mu jih je dekle poslalo, kot orodje za izsiljevanje. Pri vsem tem je najpomembnejše, da se odrasli, če pride do izsiljevanja ali celo objave, ustrezno odzovemo. Dekle ali fant, ki zaide v tako situacijo, si ne zasluži našega obsojanja, temveč potrebuje našo podporo. V pošiljanje slik se namreč mladi pogosto počutijo prisiljeni zaradi pritiska vrstnikov. Vašim učencem bi torej priporočila, da se seznanijo s potencialnimi nevarnostmi tega, kar počnejo. Naj se ne zanašajo na to, da je to »itak normalno«.
Vir: Maja Vreča, Šolski razgledi, številka 8/2016, 15.4.2016
