VPRAŠANJE: Prosim, obrazložite mi, v čem je smisel všečkanja, torej t. i. lajkanja.
ODGOVOR: Naj najprej poudarim, da bi vam morda veliko boljši odgovor na tole vprašanje posredoval kateri izmed slovenskih ali tujih psihologov. Kljub vsemu bom nanj poskusil vsaj delno odgovoriti sam kar iz svoje izkušnje, ki mi je odprla oči. Vendar pa moram najprej stopiti korak nazaj in odgovoriti na
vprašanje, zakaj pravzaprav objavljamo stvari, za katere želimo, da bi jih drugi všečkali (lajkali).
Bila je pozna pomlad in večer sem pričakoval v popolnoma novem hotelu ob prelepi jadranski obali. Ob pogledu na sončni zahod me je nemudoma obšla misel, da ga moram fotografirati in sliko, seveda, objaviti na družbenih omrežjih. Nato pa mi pogled uide na enega izmed šaljivih napisov, ki so krasili sobo. Na njem je pisalo: »To pa je prelep razgled, kajne? Hitro ga fotografiraj in objavi na Facebooku, da ti bodo prijatelji zavidali«. Roka na mobilnem telefonu, s katerim sem želel posneti fotografijo, je vzdrgetala in za hip sem se ustavil in razmišljal, kaj naj naredim. Na koncu sem sončni zahod kljub vsemu fotografiral ter sliko objavil na Facebooku.
Tisto noč sem pred spanjem razočaran nad sabo razmišljal, kako sem lahko v svojem obnašanju spregledal nekaj tako očitnega. Razloge za takšne in drugačne objave, s katerimi se radi hvalimo pred kolegi in vrstniki, bi verjetno lahko strnili v eno samo poved – všeč nam je, da drugi vedo, kaj se dogaja z nami. In seveda si moramo priznati, pa naj bo to še tako težko, da nam je kdaj preprosto všeč, da nam drugi zavidajo. Zakaj pa torej »všečkamo« sami? Velikokrat nam bo kakšna slika ali modra misel, ki jo objavi kateri izmed kolegov, resnično všeč in simpatična. S klikom gumba »Like« oziroma »Všeč« pa to le še uradno potrdimo. Velikokrat pa bomo nesrečni modri »Like« kliknili le zato, ker pričakujemo, da bodo potem tudi naši prijatelji pogledali in »všečkali« naše objave. Kljub temu, da globoko v sebi vemo, da to ni prav.
Vir: Domen Božeglav, Šolski razgledi, številka 2/2014, 24.1.2014
