VPRAŠANJE: Na šoli smo opazili pojav spletnega nasilja, ki ga je kljub prizadevanjem težko omejiti in odkriti krivce. Imate kakšen predlog, kako pristopiti?
ODGOVOR: Žal niste navedli, v kakšni obliki se pri vas to nasilje pojavlja; to namreč vpliva na možne odzive nanj. Tudi sicer vam ne morem dati le enega splošnega »recepta«, ki bi deloval v vseh primerih. Tako, denimo, odziv na nasilje, ki ga izvaja otrok, ki ima le osem let, ali tako, ki ga izvaja 17-letnik, ne more biti povsem enak. Pristop, ki bo uspešen pri osemletniku, gotovo ne bo enako deloval pri 17-letnem najstniku. Niste tudi navedli, kakšni so bili dozdajšnji ukrepi na šoli. Pravite le, da so bili neuspešni. Ob pomanjkanju dodatnih informacij se bom torej osredotočila na splošna priporočila.
Kako naj se šola bori proti tem pojavom? Treba je predvsem ozaveščati – tako učence, učitelje in starše. Pogosto se namreč otroci, ki nasilje izvajajo ali pri
njem sodelujejo, niti ne zavedajo teže svojega početja; zdi se jim, da gre le za šalo. A žrtvi se taka »šala« ne zdi smešna. Drugi problem tega »oddaljenega« nasilja je odsotnost povratne informacije o tem, kako hudo je žrtev prizadeta. Zaradi tega gre nasilnež pogosto še veliko dlje, kot bi šel, če bi imel svojo žrtev pred seboj. Šola je tista, ki lahko učence in učitelje nauči prepoznavati spletno nasilje, in tista, ki se mora vključiti v dejavno reševanje le-tega, če se pojavi. Večina otrok je sposobna empatije in razume stisko žrtve, če so jim posledice takega početja ustrezno predstavljene. K ozaveščanju lahko povabite tudi zunanje strokovnjake (priporočala bi vam, da se obrnete na projekt SAFE.SI), saj ima običajno predavanje ali delavnica, ki jo izvaja zunanji strokovnjak, veliko večjo težo pri poslušalcih.
Zakaj je to ozaveščanje tako pomembno in ga izpostavljam na prvem mestu? Običajno storilec, ki izvaja nasilje, to lahko počne zaradi tega, ker njegovi vrstniki dogajanje molče spremljajo in se na nasilje ne odzovejo. Najbolj običajen odgovor na vprašanje: »Zakaj nisi nikomur povedal, kaj se dogaja?« je: »Nočem špecat.« Če bi torej otroci, ki so priče nasilja, to prepoznali kot nasilje in ponotranjili sporočilo, da se je treba na nasilje odzvati in pomagati žrtvi,
namesto da s svojim molkom ščitijo storilca, in da je žrtev tista, ki potrebuje pomoč, in ne nasilnež, ne bi imeli težav z odkrivanjem storilcev. Možno je tudi, da se otroci, ki vedo za ozadje dogajanja, ne želijo izpostaviti, saj se morebiti storilca bojijo in so v strahu, da bi lahko oni postali naslednje žrtve.
Šola mora otrokom posredovati nedvoumno sporočilo, da je nasilje nedopustno in da bo vedno ukrepala pri tem. Hkrati jim mora sporočati, da zna zaščititi tako žrtev, kot tistega, ki bo žrtvi pomagal, in da se tudi zna odzvati na dogajanje. Zelo pomembno je, da se žrtev zaveda, da ustrahovalci nimajo pravice početi tega, kar počnejo, ter da ima nekoga, na katerega se lahko obrne po pomoč. Ker vam nisem mogla bolj konkretno odgovoriti na vprašanje, vas vabim, da se z bolj podrobnim opisom težav obrnete name po elektronski pošti – moj naslov dobite v uredništvu ŠR.
