Pred dnevi sem se pogovarjala z eno od osnovnošolskih učiteljic. Povedala je, da je na njihovi šoli uporaba telefonov med poukom prepovedana, dovoljena pa je med odmori. Potožila je, da jo skrbi, ko vidi, da se otroci med odmori skoraj nikoli več ne pogovarjajo med sabo ali igrajo, pač pa so bolj ali manj vsi na svojih telefonih. Tudi sama je mati dveh predšolskih otrok, in skrbi jo zanju, saj bosta kmalu tudi onadva v šoli. Odkrito me je vprašala ali menim, da je pretirano zaskrbljena ali pa je njen strah, da pametni telefoni slabo vplivajo na razvoj in socializacijo otroka morda le utemeljen.
Žal sem ji morala odgovoriti, da je njen strah več kot utemeljen. To potrjujejo tudi številne raziskave.
Pri nas žal ni sistematičnih raziskav, ki bi zajele večji del populacije, a v ZDA, kjer sistematičnim demografskim raziskavam namenjajo zadostna sredstva, so opazili drastičen premik v obnašanju mladih. Trend sprememb se je pričel kazati s pojavom prvega »iPhona«, a zares hitre spremembe v grafih so se pokazale v letu, ko je število lastnikov pametnih telefonov naraslo na 50 %.
Raziskave, ki so zajele najstnike med 13 in 17 letom, so pokazale drastične spremembe s socialnem vedenju mladih. Največje spremembe so se pokazale pri času, ki ga namenijo druženju »v živo« z vrstniki in pri tem kako pogosto se počutijo osamljene. Najbrž ni težko uganiti v katero smer se nagibajo spoznanja. Mladi se čedalje manj družijo z vrstniki, a seveda veliko časa prebijejo na družbenih omrežjih - veliko več, kot so ga njihovi nekoliko starejši vrstniki preživeli v fizičnem druženju s prijatelji, a kljub temu raziskave kažejo zelo velik porast občutenja osamljenosti med mladimi. Razlike se kažejo tudi pri želji po večji neodvisnosti od staršev, ki je bila vedno značilna za to obdobje. V ZDA je pri tem ključen pokazatelj opravljanje vozniškega izpita – le-ta se običajno opravi pri 16 letu starosti, zdaj pa čedalje več mladih ne čuti več potrebe po tem, saj za »druženje« ne potrebujejo več avtomobila, s katerim bi se odpeljali k prijateljem; raje ostajajo v svoji sobi, s svojo pametno napravico.
Niso pa le prijatelji in vrstniki tisti, ki jim namenijo manj časa »v živo«, tudi ljubezenski zmenki se jim ne zdijo tako pomembni, da bi si zanje vzeli svoj dragoceni čas. Spanec je še ena izmed žrtev novih naprav, najstniki zdaj tudi spijo manj. Krivulja procenta mladih v tej starostni skupini, ki spijo manj kot 7 ur na noč, kaže na eksponentno rast števila najstnikov, ki so kronično neprespani. V samo treh letih, med letoma 2012 in 2015, so zaznali 22 % rast.
Žal je z vsem tem je povezan tudi velik porast primerov depresije in celo samomorov, predvsem pri dekletih. Pri fantih so med letoma 2012 in 2015 zaznali 21 % rast simptomov, ki kažejo na depresijo, pri dekletih pa je bila ta rast v istem obdobju celo 50-odstotna.
Seveda vse te statistike same po sebi nikakor ne bi zadoščale za sklep, da so vzrok vsemu temu pametni telefoni, saj se je v teh letih spremenilo še kaj drugega, med drugim je tu tudi ekonomska kriza, a raziskave so pokazale povsem nedvoumno vzročno povezavo med zgoraj naštetim in on-line aktivnostjo mladih. Najstniki, ki preživijo nadpovprečno veliko časa on-line, so statistično gledano veliko bolj nesrečni in depresivni, kot tisti, ki temu namenijo podpovprečno količino časa.
Vse statistike, ki jih navajam, seveda veljajo za ZDA, a tudi pri nas so razmere vsej prej kot rožnate. Nimamo sicer tako jasne slike, ki bi bila podprta s dolgoletnimi primerjalnim raziskavami, a v raziskavah na manjših vzorcih se kažejo zaskrbljujoči trendi rasti rabe pametnih telefonov med otroki in najstniki. Beležimo tudi hitro rast zasvojenosti z novimi tehnologijami. V ambulanti v Novi Gorici, ki se ukvarja z zdravljenjem odvisnikov, se je procent nekemičnih odvisnikov – med njimi je največ odvisnikov od novih tehnologij – dvignil z 2 % (2000) na približno 50 % (letos)!
Glede na vse zgoraj zapisano, si želim, da bi bila v šolah uporaba pametnih telefonom povsem prepovedana med odmori, da pa bi se pametni telefoni občasno uporabljali pri pouku. S tem otroke predvsem spodbudimo k povsem drugačni rabi naprave in jo postopno spremenimo iz njihove igračke v njihovo zmogljivo orodje. Želim si tudi, da bi se starši zavedeli, da so vabljive in »nepogrešljive« napravice v žepih njihovih otrok vse prej kot elektronke varuške, saj bomo mogoče ob taki varuški, dobili tudi »elektronskega« otroka, ki ne bo več znal pretvoriti smeška z ekrana v pravi nasmeh.
Vir: Maja Vreča, Šolski razgledi, številka 14/2017, 15. 9. 2017
