VPRAŠANJE: V zadnjem letu se kar dosti govori o rabi pametnih telefonov pri pouku in v tujini imajo baje celo kratico za to – BYOD (op. Bring Your Own Device, v prevodu: prinesi svojo lastno napravo). Ne vem, kaj naj si mislim o tem. Kaj vi menite o uporabi pametnih telefonov pri pouku? Ali bi jo priporočili ali odsvetovali?
ODGOVOR: Vaše vprašanje je res aktualno in pred kratkim sem imela priložnost o tem govoriti na letošnji konferenci SIRikt, v tako imenovanem »parlamentu«. Vsi opažamo, da ima večina otrok pametne telefone (jaz jim običajno rečem kar pametnjakoviči, saj nam naprave zelo rade vsiljujejo »svojo voljo«) in jih uporabljajo bolj ali manj izključno za zabavo – za gledanje videoposnetkov, poslušanje glasbe ali pa za igranje igric in uporabo družbenih omrežij, celo za telefoniranje jih bolj redko uporabijo. Običajno otrokom niti ne pride na misel, da bi jih lahko uporabili tudi za kaj drugega, saj svoje telefone pač vidijo zgolj kot igračke. Otroci imajo v svojih žepih pravzaprav zmogljive računalnike, ki pa jih večinoma uporabljajo le kot pasivni prejemniki vsebin. Pri tem se običajno ne zavedajo niti najosnovnejših varnostnih ukrepov, ki so potrebni za zaščito naprave in zasebnosti njenega uporabnika.
Šole imajo v tem trenutku zelo različne pristope pri rabi pametnih telefonov v šoli. Nekatere imajo striktno prepoved rabe skozi ves dan, druge to prepovedujejo med poukom in dovolijo med odmori, spet tretje uporabo naprav pri pouku spodbujajo, a te so v manjšini. Osebno menim, da se bo moral naš odnos do rabe pametnih telefonov spremeniti, če želimo otroke pripraviti za življenje, ki bo pretežno tudi »digitalno«, pa če nam je to všeč ali ne. Sčasoma bomo morali spremeniti pogled na njihove »igračke« in jih preimenovati v »orodje«, kar dejansko tudi so. Ni ga učitelja, ki bi imel pomisleke ob tem, ko otrokom reče: »Iz torbe vzemite svoje knjige, pisala in zvezke.« Nihče ne razmišlja o tem, ali je prav, da otroci uporabljajo učne pripomočke, ki so njihova last. Gre pač za nekaj, kar že dolgo dojemamo kot učne pripomočke. Pri uporabi lastnih elektronskih naprav pa so ti pomisleki redno prisotni.
Seveda je tu nezanemarljiv problem socialne izključenosti tistih učencev, ki take naprave nimajo, in tu je gotovo država tista, ki bo morala šolam priskočiti na pomoč. Potem je problem tudi v tem, da učitelji zvečine (še) niso usposobljeni za tak pristop k pouku. Pojavljajo se tudi drugi pomisleki, kot je, denimo, ta, da naj bi se s tem sam čas rabe naprav preveč povečal. Ta pomislek se mi zdi dokaj neutemeljen. S tem, ko bomo njihovim »igračkam« v precejšnji meri odvzeli čar, ker ne bodo več nekaj, na kar komaj čakaš in se nanje priključiš tisti hip, ko je to možno, bodo te naprave izgubile del avreole, ki jo imajo vse prepovedane igrače. In tu ne govorimo o tem, da naj bi šlo za stalno rabo naprav pri pouku, saj niti pametni telefoni niti tablice ne morejo nadomestiti klasičnih učnih metod, lahko pa jih občasno dopolnjujejo in s tem nekoliko tudi popestrijo pouk. Nikakor tudi ne zastopam mnenja, da bi morale vse šole kar že naslednje leto razmišljati o uvedbi BYOD pristopa, daleč od tega; a zavedati se moramo, da je potreben resen razmislek o tem, kako bomo pristopili k temu, da otroke naučimo pametne rabe njihovih »pametnih« telefonov.
Vir: Maja Vreča, Šolski razgledi, številka 19/2016, 2.12.2016
