VPRAŠANJE: Kakšna je starostna meja, ko se lahko otroci pridružijo družbenim omrežjem? Najbrž to ni uradno predpisano – ali pa? Kakšno je vaše mnenje o tem, kaj priporočate?
ODGOVOR: Vprašanje o tem, kdaj na Facebook, slišimo zelo pogosto. Mnogo staršev in učiteljev je v dilemi, kaj bi bilo smiselno svetovati in dopustiti. Večinoma imajo vsa družbena omrežja priporočene ali celo izrecno določene starostne omejitve, ki pa služijo predvsem pravni zaščiti omrežij samih, saj se tako odgovornost za aktivnost mlajših uporabnikov omrežja prenese na mlade uporabnike, pravzaprav na njihove starše ali skrbnike. Večina družbenih omrežij, ki jih otroci uporabljajo, ima minimalno starostno omejitev določeno na 13 let. To velja, denimo, za Facebook, Instagram, Pinterest, Tumblr in Snapchat, ki jih otroci in mladi pri nas veliko uporabljajo. Tudi Twitter ima isto načelno starostno omejitev, a pri prijavi od uporabnika ne zahteva datuma rojstva. Za omrežje WhatsApp, ki ga otroci in mladi zelo radi uporabljajo, je minimalna starostna omejitev 16 let, zanimivo pa je, da izredno popularni YouTube, ki ga veliko otrok uporablja za svoje objave, načelno zahteva, da storitev objave uporabljajo le tisti, ki so polnoletni in s tem upravičeni do sklenitve sporazuma, ne navaja pa starostne meje, ki naj bi se določala glede na državo, iz katere uporabnik prihaja.
Kakšni so lahko zaključki zgoraj napisanega, glede na to, da vemo, da ima zelo veliko otrok, ki so mlajši od 13 let, svoje profile na omenjenih družbenih omrežjih? Otroci si običajno želijo dostopati do družbenih omrežij zaradi vpliva okolice, predvsem vrstnikov. Otrok, ki si zelo želi odpreti svoj profil, bo to mogoče naredil brez soglasja staršev in profil zelo verjetno pred njimi tudi skrival. Če si otrok tega želi, se je treba z njim pogovoriti in mu pojasniti, da tak profil ni primeren za njegovo starost in zakaj je tako. Otrok se namreč skozi svoj profil na nek način »srečuje« s celim svetom in morda za to ni dovolj zrel. Če ocenimo, da je otrok kljub starosti dovolj zrel za rabo družbenih omrežij, ga verjetno ne bomo preveč izpostavili, če mu to dovolimo. V tem primeru je treba uporabo pospremiti s tem, da starši vodijo otroka pri tem, kaj objavlja in ga dobro podučijo, kaj na omrežje ne sodi. Otrok bo s tem dobil občutek, da je razumljen in videl bo, da so mu starši v oporo tudi v »virtualnem« svetu, saj bo svoje »prve korake« naredil v varnem okolju.
V vsakem primeru velja, da je treba otroke dovolj zgodaj seznaniti z varovanjem zasebnosti in z vsemi drugimi morebitnimi zapleti in nevarnostmi, ki so povezani z rabo novih tehnologij, saj tudi otrok, ki je že dovolj star, da ustreza pogojem rabe družbenega omrežja, brez poznavanja narave novih medijev ni dovolj opremljen za vstop v »brezmejni novi svet«.
Za konec bi dodala, da osebno vidim kot edino pravo rešitev problema pomanjkljive medijske pismenosti, ki jo opažamo pri otrocih in najstnikih v Sloveniji, to, da bi sistemsko vpeljali takšne vsebine v kurikul in seveda ustrezno izobrazili učitelje. Internet in novi mediji so postali nepogrešljiv del našega sveta, a naše globlje poznavanje tega sveta, žal, caplja daleč za našo zelo aktivno vsakodnevno rabo.
Vir: Maja Vreča, Šolski razgledi, številka 8/2017, 14.4.2017
