Veliki brat na otroških zapestjih

7.2.2017

VPRAŠANJE: V šoli imata dva učenca v 3. razredu pametno uro, ki staršem omogoča nadzor nad gibanjem otroka in možnost snemanja otrokove okolice, torej možnost snemanja dogajanja pri pouku. Če otrok uro sname z zapestja, starši prek aplikacije dobijo o tem obvestilo. Ura tudi zapisuje vse podatke o gibanju otroka na strežnik, za katerega pa niti ne vem, kje se nahaja. Zanima me, kaj mislite o tem. Ali menite, da naj bi bile na šolah take naprave sploh dovoljene?

ODGOVOR: Moja prva misel ob vašem vprašanju je bila, kaj starši pravzaprav razmišljajo, ko otroku kupijo kaj takega. Gotovo je odgovor, da imajo le najboljše namene – otroka želijo razveseliti z novostjo, ki je drugi otroci (še?) nimajo in hkrati domnevajo, da bo tako njihov otrok »varnejši«. Verjetno se ob tem niti ne zavedajo, kakšno škodo delajo svojemu otroku s takimi »darili«. Tako početje je namreč problematično na več ravneh.

Glede na to, da smo v rubriki »Kaj bi mi brez spleta«, začnimo kar s spletno varnostjo. Pametne ure sodijo med naprave »IoT« (internet stvari), o ranljivostih teh naprav je bilo nekaj več napisano tudi v lanski dvanajsti številki Šolskih razgledov (Udobje ali dodatne nevarnosti?, 17. 6. 2016). Gre za to, da je velikokrat
prestrezanje komunikacije s takimi napravami dokaj preprosto in je vanje možno tudi vdreti. Poleg tega se lahko vsi podatki o gibanju otroka zapisujejo na strežnik, nad katerim starši nimajo nadzora, ne vedo niti, kdo vse ima dostop do podatkov, ne vedo, kako so ti strežniki in podatki zaščiteni pred morebitnimi vdori, niti tega, kako dobro je varovana komunikacija med uro in strežnikom. Seveda ne smemo pozabiti na to, da bodo morda vse te informacije še dolgo shranjene. V medijih se občasno pojavljajo (običajno zelo pretirani) članki o pedofilih, ki naj bi prežali na otroke na spletu. Taki primeri sicer obstajajo, a je verjetnost, da otrok pri nas na to naleti, izredno majhna. S pomanjkljivo varovano napravo, kot je taka »pametna« ura, pa lahko morebiti celo povečamo izpostavljenost otroka.

Vprašanje snemanja okolice je po svoje še bolj pereče, saj te naprave omogočajo beleženje dogajanja okrog otroka. Snemajo tudi druge otroke, dogajanje v šoli, pri pouku itd. Tako snemanje je zagotovo v nasprotju z zakonom o varovanju zasebnosti. Svetujem vam, da se v zvezi s tem obrnete na Urad informacijskega pooblaščenca, kjer vam bodo znali svetovati, kako lahko na šoli zaščitite druge otroke in zaposlene pred neupravičenim snemanjem.

Povsem drugo težavo predstavlja vprašanje, kako stalni nadzor vpliva na otroka, ki ga starši niti za hip ne spustijo izpred oči. Kako lahko otrok, ki se zaveda, da je pod stalnim nadzorom, sploh kdaj odraste? Kako se počuti tak otrok, saj mu starši ves čas sporočajo, da mu ne zaupajo? A to je že vprašanje za razvojne psihologe, ne za rubriko o spletu. Menim, da starši s takimi nakupi nikakor ne koristijo svojim otrokom, temveč jih morda celo izpostavljajo dodatnim pretnjam. Šole bi se morale po mojem mnenju na ta pojav odzvati z ozaveščanjem otrok in staršev ter s pravilniki, ki dosledno prepovedujejo rabo vseh tovrstnih naprav v šolskem prostoru. (Pri tem nimam v mislih pametnih telefonov, saj so le-ti seveda povsem druga zgodba.)

Vir: Maja Vreča, Šolski razgledi, številka 3/2017, 3.2.2017

Financirano s strani Evropske unije. Izražena stališča in mnenja so zgolj stališča in mnenja avtorjev in ni nujno, da odražajo stališča in mnenja Evropske unije ali Evropske izvajalske agencije za zdravje in digitalno tehnologijo (HaDEA). Zanje ne moreta biti odgovorna niti Evropska unija niti HaDEA.

Pravno obvestilo  |  Politika zasebnosti in uporaba piškotkov

© Fakulteta za družbene vede, Univerza v Ljubljani.
Vse pravice pridržane, razen za vsebine (videi, gradiva, besedila, slike itd.), ki so objavljene pod licencami Creative Commons.

Fakulteta za družbene vede Arnes MISSS Insafe
Logotip MDP EU Logotip - Sofinancira Evropska unija