Digitalna revolucija s seboj prinaša izjemen potencial, a ob pomislekih glede njene rabe v širši družbi seveda ne smemo pozabiti na številne načine uporabe tehnologije v izobraževanju. Tukaj mora tehnologija služiti izpopolnjevanju izkušenj učencev, skrbeti za njihovo dobrobit ter podpirati učitelje. UNESCO zato poziva države, da določijo svoja pravila in zakone glede razvoja in primerne uporabe tehnologije v izobraževanju.
Za ta namen UNESCO v svojem Poročilu o globalnem spremljanju izobraževanja (Global Education Monitoring Report) predlaga štiri ključna vprašanja, na podlagi katerih lahko zakonodajalci in deležniki v procesu izobraževanja ovrednotijo rabo tehnologije na tem področju. Prvo vprašanje se nanaša na primernost uporabe tehnologije: pri nekaterih izobraževalnih aktivnostih nam tehnologija namreč lahko pomaga, spet pri drugih pa je lahko v napoto. Prekomerna raba tehnologije in raba tehnologije brez aktivne vloge učitelja v pedagoškem procesu nista učinkoviti pri izboljšanju učenja. Pomembno je, da se tehnologija uporablja za namene podpore in izboljšave učnega procesa, ne pa kot nadomestek za pristne stike in vpletenost ljudi v procesih poučevanja in učenja.
Enako ključna je tudi pravičnost uporabe tehnologije, saj je mnogim dostop omejen zaradi pomanjkanja opreme, finančnih sredstev, kompetenc ali znanja tujih jezikov. Kar 90 % prosto dostopnih izobraževalnih virov na spletu je namreč ustvarjenih v Evropi in Severni Ameriki, posledično jih je tudi velika večina zgolj v angleškem jeziku. Četrtina osnovnih šol na svetu pa ne glede na jezikovne ovire do teh materialov sploh ne more dostopati, saj svoje poučevanje izvajajo brez elektrike. UNESCO poudarja, da je konkreten načrt povezave šol z internetom nujen še posebej za te najbolj marginalizirane učence.
Vprašati je treba tudi, ali je uporabo tehnologije smiselno razširiti glede na njene stroške in koristi. Trenutno še ni na voljo dovolj raziskav in podatkov o koristih tehnologije v izobraževanju: večina zbranih izkušenj se nanaša na prostor Združenih držav Amerike, kjer je zgolj 2 % implementacij tehnologije v izobraževanju bilo ocenjenih kot zelo ali srednje učinkovite. Mnoge države pri naložbah v tehnologijo pozabijo na dolgoročne stroške vzdrževanja ter nerealno ocenijo pričakovane koristi za učni proces.
S tem v mislih se UNESCO pri zadnjem vprašanju osredotoča na trajnost uporabe tehnologije: digitalni svet se namreč zelo hitro spreminja, in izobraževalne ustanove težko sproti dohajajo novo tehnologijo. Že pred razvojem digitalne pismenosti morajo učenci najprej dobro obvladati splošno pismenost, nato pa jih mora predmetnik opremiti s primernimi znanji za trenutno in prihodnjo digitalno pokrajino – še posebej ob adventu umetne inteligence, ki jo je v svoje predmetnike vključilo le 11 od 51 držav analiziranih v poročilu.
Ključnega pomena je seveda tudi standardizirano izobraževanje učiteljev na področju IKT tehnologij, kar trenutno izvaja le polovica teh držav. Kakovostna vključitev tehnologij v proces izobrazbe na žalost seveda ni mogoča, če tisti, ki izobražujejo, o tehnologiji še niso sami zadostno izobraženi.
Vir: UNESCO, 27. 7. 2023
