V času pandemije COVID-19 je veliko naših aktivnosti prenesenih v virtualno obliko – posledično smo primorani tako šolska in službena kot tudi osebna srečanja izvajati preko videokonferenc na platformah kot so na primer Zoom, Microsoft Teams in druge. Zaradi tega se je pri veliko posameznikih pojavila nova oblika duševne motnje, ki so jo znanstveniki poimenovali kar zoom dismorfija.
Kaj je zoom dismorfija in zaradi česa se pojavi?
Zoom dismorfija je oblika duševne motnje, ki opisuje stanje, ko je posameznik prekomerno obremenjen s svojim videzom in na sebi zaznava številne pomanjkljivosti, ki so pogosto namišljene ali pa potencirane. Do nje pride zaradi prekomerne uporabe videokonferenc in opazovanja samega sebe v spačeni, nerealni podobi na zaslonu – dokazano je namreč, da na zaslonih velikokrat pride do nerealne upodobitve osebe, kar je povezano tudi z dejstvom, da v fizičnem svetu nismo navajeni gledati sebe in drugih na tako majhni razdalji.
Kakšne so njene posledice?
Za zoom dismorfijo je značilna nenehna stiska zaradi videza, kar povzroča nelagodje kot tudi upad pozornosti. Posamezniki, ki imajo to motnjo, lahko imajo zaradi nelagodnosti in obremenjenosti kar nekaj težav z navezovanjem osebnih stikov in v družabnem življenju na splošno, v hujših primerih pa lahko vodi tudi v številne druge duševne motnje kot so na primer motnje hranjenja. Seveda to velja tudi v obratni smeri – težave s samopodobo in duševne motnje, ki so jih posamezniki doživljali že v času pred pandemijo, lahko naredijo bolj dovzetne za zoom dismorfijo.
Kako jo lahko preprečimo oziroma kako ukrepamo ob pojavu prvih znakov?
V želji po izogibu zoom dismorfiji je priporočljivo omejiti čas preživet za zasloni. Še bolje je, če ta čas produktivno izkoristimo za stvari, ki nas razveseljujejo in izpopolnjujejo, saj ima to pozitiven vpliv na samopodobo in identiteto nasploh.
Priporočljivo je tudi, da občasno na dani platformi skrijemo »samopogled« ali pa popolnoma ugasnemo kamero, če je to dovoljeno.
Ob enem se izogibajmo predolgemu pogledu in analiziranju samega sebe. Namesto tega se poskusimo osredotočiti na sogovornika – tako kot bi se tudi med stikom v živo. Če pogled še vedno uhaja proti samemu sebi imejmo v mislih, da spletne kamere in zasloni ne prikazujejo realne podobe, saj imajo mnogo omejitev. Poleg tega se ne primerjamo s podobami drugih oseb na videokonferenci.
Če pri sebi zasledimo prve znake, si poiščimo dodatno podporo ali strokovno pomoč. Zavedajmo pa se, nismo edini, ki imamo to težavo. Pandemija je namreč veliko posameznikom prinesla mnoge izzive in vplivala tako na fizično kot tudi mentalno zdravje.
