Naša družba se je med pandemijo COVID-19 morala soočiti z novo družbeno resničnostjo, katere del je tudi premik večine naših vsakdanjih stikov v virtualno obliko. Ta premik pa ni nujno dober – na nas namreč zaradi nezadovoljenih potreb po pristnih človeških stikih, lahko pušča tudi negativne posledice – od fizičnih do čustvenih.
V virtualni obliki, na različnih družabnih medijih, naši odnosi ne dosežejo tako velikih razsežnosti in globin, kot bi jih lahko dosegli pri druženju v živo. Druženje prek zaslonov je namreč zelo poenostavljena oblika druženja. Ljudje v virtualnem svetu nismo tako razsodni kot v fizičnem, prav tako pa se na določene informacije odzivamo z veliko manj premisleka.
Zahtevnejše vrste stikov – kot je na primer komuniciranje v živo, od nas zahtevajo več. Zahtevajo, da se naučimo prepoznati in primerno interpretirati znake nebesedne komunikacije – od telesne govorice do tempa govora. To pa pri komunikaciji prek družabnih medijev, v virtualni obliki, manjka.
Družabni mediji sicer po svoji zasnovi niso napačni. Kot sredstvo občasne komunikacije oziroma ohranjanja stikov, so lahko zelo uporabni. Paziti moramo le, da ne postanejo prevladujoča oblika komunikacije – le na tak način se lahko zavarujemo pred negativnimi posledicami.
