O sharentingu, slovenskega izraza (še) nimamo, govorimo, kadar starš ali skrbnik na internetu v preveliki meri deli informacije in druge podatke (zapise, fotografije, videoposnetke) o svojem otroku ali pa so ti občutljivi in neprimerni za javno objavo. Največkrat gre za objave na družabnih omrežjih.
Glavni razlog za deljenje informacij je ponos staršev na svoje otroke in potreba po tem, da »celemu svetu« povedo, da so dobri starši. Prejemanje všečkov in komentarjev jim vzbuja občutek, da so dobri starši in občutek povezanosti v skupnost drugih staršev. Deljenje objav na internetu je tudi pravica do izražanja, ki pa v tem primeru trči ob otrokove pravice, predvsem ob pravice do zasebnosti, varstva pred nasiljem in zlorabo, pravico do lastne podobe ter pravico do ohranitve lastne identitete.
Z objavljanjem podatkov in posnetkov otrok na družabnih omrežjih razgalimo svojega otroka pred vsemi sledilci, ki pa niso vedno ljudje, ki jih poznamo, pa tudi če so, ne poznamo vedno njihovih globljih motivov. Zelo pogosto pa se sploh ne zavedamo, da so lahko objavljene slike javno dostopne, saj številni ne poskrbijo za ustrezne nastavitve zasebnosti.
Z objavo posnetkov izgubimo nadzor nad njimi in kdorkoli si jih lahko prenese na svoj računalnik ali telefon in jih deli kjerkoli na internetu s komerkoli. Še posebej so priljubljene slike razgaljenih (npr. v kopalkah, spodnjem perilu) ali golih otrok, ki se lahko hitro znajdejo v zbirkah, ki jih imajo pedofili.
Posledice sharentinga čutijo otroci. Z objavljanjem podatkov in različnih posnetkov starši ustvarjajo otrokov digitalni odtis in mu s tem onemogočajo, da bi si ga ustvaril sam. Povečujejo tveganje, da bo postal žrtev nasilja v obliki žaljenja in norčevanja s strani vrstnikov, pa tudi odraslih. Z objavljanjem se razkriva identiteta otroka in na cesti ga bodo lahko ogovarjali ljudje, ki jih ne pozna. To so lahko znanci staršev ali pa družini popolnoma neznani ljudje, ki so si na spletu ustvarili popolno sliko o življenju in gibanju otroka. Zaradi številnih objavljenih podatkov lahko pride tudi do kraje identitete.
Sharenting je zelo razširjen, tudi zaradi vrstniškega pritiska drugih staršev, ki s svojimi objavami prikazujejo svoja »srečna« življenja. Nezanemarljiv vpliv imajo tudi številni vplivneži, ki uporabljajo otroke v svojih objavah (pogosto za promocijo ali prodajo izdelkov), saj posnetki otrok povečujejo število ogledov.
Kdor se odloči, da bo objavljal posnetke svojih otrok, naj pred vsako objavo dobro razmisli naslednje:
- kaj je cilj objave;
- kdo vse bo videl objavo;
- bi me moralo skrbeti, če bo objavo videla napačna oseba;
- ali lahko objava škoduje otroku danes ali v prihodnosti.
Pred objavo je tudi smiselno vprašati otroka, ali se z objavo strinja. S tem mu omogočimo, da vpliva na oblikovanje svojega digitalnega odtisa, obenem pa ga navajamo, da bo tudi sam vprašal za dovoljenje pred objavo posnetka nekoga drugega in premislil pred objavo svojih.
Ne objavljamo in ne delimo:
- zasebnosti otroka,
- razgaljenih ali golih posnetkov (npr. posnetkov s plaže, kopalnice),
- posnetkov v seksualnih držah ali drugače problematičnih posnetkov,
- negativne kritike otroka,
- objav, ki sramotijo otroka,
- informacij, ki razkrivajo otrokove težave (npr. težave v šoli, doma),
- informacij, ki razkrivajo, kaj ima otrok rad in mu je všeč (npr. da je ljubitelj nogometa),
- informacij, ki razkrivajo, kje se otrok redno zadržuje (npr. glasbena šola, vrtec, šola, popoldanske aktivnosti),
- ničesar, kar lahko kakor koli škoduje otroku.
Pri tem se moramo zavedati, da lahko fotografija ali video posnetek razkrije več informacij o otroku in njegovih navadah kot ena besedilna objava.
Delimo in objavljamo pa lahko:
- posnetke z zabrisanim ali zakritim obrazom otroka,
- objave, ki ne razkrivajo otrokove zasebnosti,
- nevtralne objave (npr. fotografija otroka v hrbet na plaži ob sončnem zahodu),
- del otroka (npr. noga, dlan) vendar ne obraza ali spolnih organov
- izdelek ali dosežek otroka (risbica, peščeni grad, stolp iz kock ipd.), če ne razkriva otrokove zasebnosti.
Pri objavljanju fotografij otrok na spletu je treba upoštevati tudi, da številna podjetja, predvsem pa podjetja, ki razvijajo umetno inteligenco, zbirajo fotografije in videoposnetke na družbenih omrežjih za učenje umetne inteligence. Tako se lahko slike lahko pojavijo v bazah, ki omogočajo umetno ustvarjanje slik in na internetu se lahko pojavijo slike, ki so otroku zelo podobne. Poleg tega pa to omogoča enostavno ponarejanje slik otroka s pomočjo umetne inteligence (t.i. deepfakes), kar je mogoče početi že z nekaterimi aplikacijami na mobilnih telefonih.
Nekateri starši na družabnih omrežjih objavljajo posnetke otrok, lahko tudi popolnoma zasebno, z namenom, da se shranjujejo kot arhiv oz. namesto albumov. Treba je opozoriti, da je to zelo tvegano, saj nihče ne jamči, da bo družabno omrežje obstajalo čez 10 ali 20 let (npr. nekdaj v Sloveniji popularno družabno omrežje Netlog ne deluje več od leta 2015) ali pa da ne bodo nekega dne pobrisali starejše objave uporabnikov. Prav tako lahko pride do vdora v profil in storilci ugrabijo profil ali pobrišejo vse objave.
Poglejte še:
